Priložnosti pri čiščenju odpadnih vod

dr. Milenko Roš

V konvencionalni komunalni čistilni napravi običajno čistimo komunalno odpadno vodo (mešanica gospodinjske in odpadne vode komercialnih obratov), odstranjujemo grobe delce (pesek, veje, ostanki hrane, plastika, palčke za ušesa itd.), plavajoče snovi (maščobe in olja), biorazgradljive organske snovi in hraniva (dušikove in fosforjeve snovi). Učinek čiščenja na posamezne komponente je odvisen od posameznih stopenj čistilne naprave (mehansko, primarno, sekundarno in terciarno čiščenje) in razmer v njih.

Žal pa se s konvencionalnim čiščenjem ne more odstranjevati nekaterih trdovratnih kemikalij (težko razgradljivih oziroma nerazgradljivih organskih snovi), ki jih po uporabi vsebujejo npr. zdravila, kozmetični preparati, čistila, fitofarmacevtska sredstva itd. Ostanki teh snovi oziroma njihovi razgradni produkti običajno ostajajo v prečiščeni vodi, kar pomeni, da pridejo v okolje, posredno pa tudi v vodo, ki jo lahko zaužije človek. Ostanki takih snovi škodijo zdravju že v zelo nizkih koncentracijah. Za odstranjevanje teh snovi se intenzivno razvijajo novi postopki, kar je priložnost za našo stroko, da se intenzivno vključi v raziskave in razvoj sodobnejših postopkov čiščenja. To so predvsem napredni oksidacijski postopki, membranske tehnologije in elektrokemijski postopki čiščenja.

Krka
Reka Krka (Foto: arhiv avtorja)

Z naprednimi postopki čiščenja, ki so neselektivni (oksidirajo se vse organske snovi, ne glede na kemijsko sestavo), lahko pri določenih pogojih tudi dokončno oksidiramo nižje koncentracije kemikalij (npr. hormonski motilci, ostanki zdravil in ostanki fitofarmacevtskih sredstev). Osnovno sredstvo za oksidacijo takih snovi so hidroksilni radikali, ki jih lahko dobimo s kombinacijo vodikovega peroksida, ozona in UV svetlobe. Z različnimi kombinacijami, npr. ozon/UV, ozon/vodikov peroksid, vodikov peroksid/UV, dobimo hidroksilne radikale, ki neselektivno oksidirajo nizke koncentracije težko razgradljivih organskih spojin. Pri teh postopkih je pomemben reakcijski čas (zadrževalni čas) odpadne vode v mediju, količina dodanih reagentov (vodikov peroksid, ozon) in porabljena energija za proizvodnjo UV svetlobe.

Membranski postopki (ultrafiltracija, nanofiltracija in reverzna osmoza) se v zadnjih letih izredno hitro razvijajo in so že uporabljeni pri čiščenju nekaterih odpadnih vod (npr. izcedne vode iz deponij). V novejših čistilnih napravah zamenjujejo bistrilnike z membranskimi filtri, ki bistveno bolj zbistrijo vodo po biološkem čiščenju. S tem se dodatno zmanjša organsko onesnaženje, ki zapušča biološko čistilno napravo. Prednost pred bistrilniki je dvojna. Prvič, membranski sistem je precej manjši od bistrilnika in drugič, odstrani praktično vse suspendirane snovi. Ti postopki so lahko zelo uporabni za čiščenje specifičnih, tudi zelo koncentriranih industrijskih odpadnih vod.


Labod
Pristajanje laboda (Foto: arhiv avtorja)


Z elektrokemijskimi postopki lahko oksidiramo ali reduciramo težko razgradljive spojine in s tem zmanjšamo njihovo koncentracijo. Istočasno lahko z elektrokemijskimi postopki dezinficiramo odpadno vodo oziroma predhodno čiščeno odpadno vodo v konvencionalni čistilni napravi. Glavni problem pri tem čiščenju je prava izbira elektrod, ki jih pri čiščenju uporabljamo. Tudi ti postopki se lahko uporabljajo za čiščenje specifičnih industrijskih odpadnih vod.


----------

Milenko Ros

Prof. dr. Milenko Roš je bil rojen v Celju, končal je študij kemije in doktoriral iz kemijskih znanosti na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo Univerze v Ljubljani. Leta 1971 se je zaposlil na Kemijskem inštitutu v Raziskovalni enoti za kemijo, biologijo in tehnologijo vod, ki se je kasneje preimenovala v Odsek za okoljske vede in inženirstvo. Leta 1986 je postal vodja raziskovalne enote, ki jo je vodil vse do upokojitve v letu 2009. V slovenskem prostoru je prof. dr. Milenko Roš prepoznaven in priznan strokovnjak na področju voda in odpadnih voda. Je avtor vrste knjig, kot npr. Respirometry of Activated Sludge (Taylor & Francis, ZDA, 1993), Sodobni postopki čiščenja odpadnih vod (Fit media, Celje, 2015),  Izrazi na področju voda (Fit media, Celje, 2017) in publikacij, ki obravnavajo čiščenje različnih vrst odpadnih voda, obdelavo odpadnega blata, meroslovje ter izrazje s področja voda v slovenskem jeziku. Je soustanovitelj in podpornik Slovenskega društva za zaščito voda (SZDV), ki ga je vodil v letih 1995-2011, v tem času je bil tudi član upravnega odbora IWA (International Water association). Novembra 2017 je prejel prestižno mednarodno nagrado William Dunbar Medal, ki jo podeljuje evropsko združenje za vode (European Water Association, EWA) za znanstveno raziskovalno delo na področju voda in povezovanje Slovenskega društva za zaščito voda z evropskim in mednarodnim združenjem za vode.


______

Seznam vseh prispevkov