Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Na krožniku naj bo občutno manj živil živalskega izvora - EOL 136/137

Četrtek, 28. Februar 2019

Trajnostna prehrana | Jože Volfand |
 
Čas je za novo-trajnostno-prehransko politiko. Takšen je bil naslov odprtega pisma/predloga državi, ki sta ga Matevž Jeran, mag. inž. prehrane z Biotehniške fakultete in Jure Vrhovnik, inž. rač. in inf. s Fakultete za računalništvo in informatiko, objavila na državnem spletnem portalu predlagam.vladi.si. Avtorja predlagata zmanjšanje živinoreje v Sloveniji zaradi okoljskih, zdravstvenih in etičnih razlogov. Pet mesecev po objavi mag. Matevž Jeran povzema odmeve na odprto pismo. Ne le, kaj menijo posamezna ministrstva, pač pa tudi strokovne inštitucije. Vendar, pravi, se stroka ni odzvala, čeprav je predlog podprt z več kot 200 znanstvenimi viri. A tudi ministrstva razprave o trajnostni prehrani še ne zanimajo preveč. Mag. Matevž Jeran utemeljuje, da Slovenija ne bi smela več odlašati z dolgoročnim načrtom za drugačno prehransko politiko in v osrčje problematike postavlja živinorejo in kmetijsko politiko. Pri tem izpostavlja tudi vplive živinoreje na podnebne spremembe.
 
Matevž Jeran
Matevž Jeran

Kaj pogrešate v odzivih ministrstev in stroke na vaš predlog, da je čas za novo, trajnostno prehransko politiko? Kdo bi moral prevzeti pobudo za dolgoročni načrt spreminjanja načina prehranjevanja?

Stroka se na predlog Vladi ni odzvala, ministrstva pa predloga kljub več kot 1500 glasovom 'za' niso vzela resno. Odgovorni organi prelagajo odgovornost za področje trajnostne prehrane drug na drugega, namesto da bi vsak prevzel svoj del odgovornosti. Pri dolgoročnem načrtu spreminjanja prehranskih navad bi morali sodelovati vsi naslovljeni odgovorni organi: MZ, MKGP, MOP in NIJZ. Najbolj primerno bi bilo, da bi projekt vodilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. A je ravno to ministrstvo verjetno od vseh najbolj v stiku z lobisti iz živinoreje ter mesno-predelovalne in mlečne industrije. Zato obstaja velika verjetnost, da bo projekt moral voditi eden od preostalih treh odgovornih organov. Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) in Ministrstvo za zdravje (MZ) bi lahko začela uveljavljati projekt z razpolovitvijo priporočenega vnosa živil živalskega izvora, kar bi bilo skladno s stališčem Evropskega združenja za javno zdravje ter v skladu s konsenzom znanosti. Slovenski strokovnjaki in strokovna združenja imajo še dovolj časa, da preučijo področje trajnostne prehrane. Bilo pa bi smiselno, da do konca leta 2019 spodbudijo odgovorne organe k resni presoji predloga, ki smo ga poslali Vladi RS.

Mislite na predlog Čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko?

Da.

Med drugim predlagate, da bi morala Slovenija zmanjšati pridelavo in porabo mesa, mlečnih izdelkov in jajc. Navajate, da živinoreja ogroža vsaj šest od devetih varnih mej zmogljivosti našega planeta. Katere najbolj?

Znanstveniki ocenjujejo, da živinoreja pomembno prispeva k preseganju že preseženih varnih mej zmogljivosti našega planeta na štirih področjih. Ti so raba tal, upad biotske raznovrstnosti in porušeno stanje ekosistemov, porušena sta dušikov in fosforjev krog, zelo pomembne pa so podnebne spremembe. Ta štiri področja so v tem trenutku ključna. A živinoreja vpliva še na varne meje zmogljivosti našega planeta, ki se nanašajo na porabo vode, na kemično in drugo onesnaževanje ter na zakisovanje oceanov.

Po vašem mnenju bi morala torej Slovenija tudi za živinorejo sprejeti vsaj tako ambiciozne okoljevarstvene cilje kot za področje transporta. Zakaj? Zaradi vpliva živinoreje na podnebne spremembe, zaradi zdravstvenih ali drugih razlogov? V podnebnem ogledalu Slovenije in v podnebnih scenarijih, na primer, je promet izrazito bolj izpostavljen kot kmetijstvo, njegov ogljični odtis je mnogo večji, pridelava živalskih izdelkov v Sloveniji pa ne zadostuje za samooskrbo in meso v večji meri uvažamo.

Sodeč po trditvah Ministrstva za infrastrukturo v Sloveniji po letu 2030 ne bo več dovoljena prva registracija avtomobilov, ki bodo imeli ogljični odtis večji od 50 g ogljikovega dioksida na km. Ukrep bo zaradi močne transformacije prometa ugodno vplival na več varnih mej zmogljivosti našega planeta in na mnogo ciljev trajnostnega razvoja. Na kmetijsko-prehranskem področju je popolnoma vseeno, s katerim ambicioznim ukrepom bomo dosegli tako močno transformacijo živinoreje, da bo posledica ukrepa ugoden vpliv na več varnih mej zmogljivosti našega planeta in na mnogo ciljev trajnostnega razvoja. Za odločevalce bi moralo biti ključno osredotočanje na vse najbolj učinkovite podnebne ukrepe, na ocenjevanje vplivov ukrepov na vseh 17 ciljev trajnostnega razvoja in na vseh 9 varnih mej zmogljivosti našega planeta. Podnebno ogledalo bi morali vsi prebrati v celoti.

In ogljični odtis kmetijstva?

Od vseh preučevanih prehranskih režimov ima veganska prehrana najnižji ogljični odtis ter največji teoretičen maksimalen potencial za vezavo ogljika. Smiselno je stremeti k temu, da Slovenija/Evropa čim prej postane ogljično nevtralna. Da bi to lahko dosegli, bi morali ogljično nevtralnost čim prej doseči tudi v kmetijskem sektorju. Razpolovitev priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2020 je zatorej smiselna že samo s podnebnega vidika. Če pa v ozir vzamemo še vpliv takšnega ukrepa na prehransko varnost, na vse varne meje zmogljivosti našega planeta ter na vse cilje trajnostnega razvoja, ugotovimo, da je ukrep neizogiben.

Ali se vam ne zdi, da je razvitost proizvodnje živalskih izdelkov v Sloveniji težko primerljiva z globalno sliko? Katere slabosti slovenskega kmetijstva se vam zdijo ključne, ko gre za upoštevanje podnebnih sprememb, uporabo fitofarmacevtskih sredstev, za prehranski okoljski odtis ali za intenzivnejšo usmeritev v proizvodnjo sadja in zelenjave?

V Sloveniji je živinoreja še manj trajnostna od živinoreje na globalnem nivoju.

Če boste preučili podatke Statističnega urada Republike Slovenije o uvažanju živil in krme v Slovenijo, boste opazili, da uvažamo več živalske krme kot živil.

500.000 ton žit na leto v Slovenijo ne uvažamo iz razloga, ker jih sami ne bi mogli pridelati dovolj za prehrano ljudi. Uvažamo jih zaradi zelo lačne živinoreje. Bolj kot živinoreja temelji na krmljenju rejnih živali s poljščinami, slabša je ocena z vidika prehranske varnosti. Ko pa poleg tega velik delež živinoreje temelji še na krmljenju rejnih živali z uvoženimi poljščinami, temu lahko rečemo katastrofa. Kar se tiče podnebnih sprememb, sta ključni slabosti slovenskega in evropskega kmetijstva obsežna reja prežvekovalcev ter krmljenje velikega deleža rejnih živali med drugim tudi s krmo iz držav, kjer pridelovanje krme povzroča deforestacijo. Uporabe fitofarmacevtskih sredstev ne uvrščam med prioritetna področja, na katerih bi bile potrebne spremembe. Če govorim o prehranskem okoljskem odtisu, pa je ključna slabost slovenskega in evropskega kmetijstva živinoreja v kakršnikoli obliki.

Torej usmeritev k sadju in zelenjavi.

Za intenzivnejšo usmeritev v proizvodnjo sadja in zelenjave ne vidim ovir v kmetijstvu, ampak v tem, da slovenski potrošniki lokalno pridelanih živil ne cenijo dovolj. Lahko, da se motim. Mislim pa, da stanje lahko izboljša ukrep, ki je naveden v predlogu Vladi: "Postopno preusmerjanje okolju škodljivih kmetijskih subvencij iz živinoreje/ industrijske živinoreje in živinorejske krme v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov med leti 2020 in 2030."

Predlog o razpolovitvi priporočenega vnosa živil živalskega izvora do leta 2020 je ambiciozen, opredeljujeta ga kot smiselnega. Prehranske navade so predvsem individualna odločitev, drugače je v šolah, domovih, bolnišnicah itd. Katere poti bi morala ubrati Slovenija za spreminjanje prehranskih navad?

Sprememba prehranskih priporočil bi med drugim vplivala tudi na prehrano v javnih ustanovah, a to ni dovolj. Spremeniti bi morali sistem dodeljevanja kmetijskih subvencij, kasneje pa vpeljati obdavčevanje živil glede na njihov ogljični/okoljski odtis.

Kakšna je trajnostna prehrana človeka? Raste vegetarijansko in vegansko prehranjevanje?

Če bi Slovenci v povprečju uživali 4-krat manj kopenskega mesa, 4-krat manj mlečnih izdelkov in 3-krat manj jajc kot zdaj, vnos nekopenskega mesa pa bi ostal tak, kot je, bi lahko trdili, da se Slovenci v povprečju prehranjujemo trajnostno. Dokler ne dobimo novih podatkov iz NIJZ-ja, bi lahko ugibali, da se je v Sloveniji število veganov/vegetarijancev/fleksitarijancev v zadnjih desetih letih vsaj podvojilo. Največji delež bi lahko pričakovali v starostni skupini 18-40 let. To je pozitivna vzpodbuda za prihodnja desetletja, ampak "samodejna" rast števila teh državljanov ni dovolj hitra, da bi Slovenci kot skupina lahko brez političnih ukrepov pravočasno postali trajnostni. Na globalnem nivoju pa število veganov/vegetarijancev/fleksitarijancev ne raste tako hitro, kot raste število ljudi na planetu. In za vsakega dodatnega človeka na planetu potrebujemo dodatne kmetijske površine, da je lahko vsak dan sit. Planet za razliko od Slovenije nima možnosti uvažanja krme in hrane od drugod, zato se na planetarnem nivoju prej opazi kritičnost situacije.

Stroka, tudi zdravniki ne, ni enotna o tem, ali naj priporoča prehranjevanje brez živil živalskega izvora. Vi menite drugače. So v svetu zgledni primeri sodelovanja stroke in države pri spreminjanju prehranskih navad človeka?

Za sestavo trajnostne prehranske politike se v tem trenutku slovenskim strokovnim združenjem ni potrebno opredeliti do varnosti/priporočljivosti/koristnosti prehranjevanja brez živil živalskega izvora. Morali pa bi se znati opredeliti vsaj do varnosti/priporočljivosti/koristnosti razpolovičenja priporočenega in dejanskega vnosa živil živalskega izvora v Sloveniji. Bi pa bilo seveda koristno, če bi kakšno strokovno združenje izoblikovalo svoje javno stališče o trajnostnih načinih prehranjevanja in odgovorilo na vprašanja: Je dobro načrtovana veganska prehrana primerna za večino Slovencev? Je dobro načrtovana vegetarijanska prehrana primerna za večino Slovencev? Je polnovredna prehrana, ki temelji na živilih rastlinskega izvora, primerna za večino Slovencev? Največja prehranska organizacija na svetu, ameriška Academy of Nutrition and Dietetics, bi na vsa tri vprašanja odgovorila pritrdilno.

Žal v svetu še nimamo zglednih primerov sodelovanja stroke in države pri spreminjanju prehranskih navad.

Namesto živil živalskega izvora predlagate večjo porabo zelenjave, sadja in žit. Zakaj, kaj je v njih zdravega? Evropski trendi potrjujejo porast uporabe rastlinskih živil? V vašem predlogu omenjate, da je evropska zakonodaja leta 1997 definirala živali kot »čuteča bitja«. Se je kaj spremenilo?

Če primerjamo priporočila v obliki vsejedih, vegetarijanskih in veganskih prehranskih krožnikov, jim je skupno, da največji delež krožnikov zavzemajo zelenjava, sadje, polnozrnata žita, polnozrnati žitni izdelki in krompir. Pri trajnostnih prehranskih krožnikih namesto živil živalskega izvora predlagamo višji vnos stročnic. To so fižol, grah, leča, soja, bob, čičerika ter arašidi iz čim bližjih držav, potem oreščkov, semen in izdelkov iz njih, dodatno pozornost pa je treba posvetiti predvsem vitaminu B12. Našteta živila so polnovredna. Vsebujejo veliko esencialnih hranil, prehranske vlaknine in antioksidantov in spadajo med varovalna živila. Povezana so na primer z zmanjšanim tveganjem za predčasno smrt iz kateregakoli razloga.

Kaj dajejo stročnice?

Stročnice in izdelki iz stročnic so skupina živil z visoko vsebnostjo beljakovin, so poceni in trajnosten vir beljakovin. Kmetijsko so vsestransko uporabne, saj vežejo dušik iz ozračja. Evropski trendi ne potrjujejo porasta porabe rastlinskih živil. Potrjujejo pa porast porabe neživalskih imitacij mesa in rastlinskih napitkov. V Evropi so bile rejne živali v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja definirane kot kmetijske dobrine. Šele leta 1997 so v evropski zakonodaji definirali živali kot čuteča bitja (angl. sentient beings). To je bil prelomni korak za živali, ampak le »na papirju«. V praksi se živinoreja ni pomembno spremenila v korist živali.

Namesto razvoja industrijske živinoreje predlagate trajnostno naravnano živinorejo in rastlinsko orientirano kmetijstvo. Kaj pomeni ta predlog za sedanje usmeritve kmetijske proizvodnje v Sloveniji?

Če ukinemo industrijsko živinorejo, se močno zmanjša obseg živinoreje, saj večjega dela industrijske živinoreje ni mogoče nadomestiti s trajnostno naravnano živinorejo. Ostane lahko tisti del živinoreje, ki temelji na krmljenju živali s travo na površinah, kjer ne moremo gojiti poljščin ali drugih rastlinskih živil. Polja, ki se zdaj uporabljajo za pridelavo krmnih poljščin, po ukinitvi industrijske živinoreje postanejo na voljo za bolj racionalno uporabo. Pridelava rastlinskih živil za prehrano ljudi se lahko močno poveča. Ukinjanje industrijske živinoreje sicer verjetno ne bo lokalni ukrep, ampak se bo to dogajalo povsod. Napovedujem, da med leti 2040 in 2070. Ta ukrep je za Slovenijo uresničljiv le, če se je večina pripravljena prehranjevati trajnostno, s približno trikrat ali štirikrat manj živili živalskega izvora kot zdaj. Zelo dobro razvit trg z neživalskimi imitacijami živil živalskega izvora bo poskrbel za motiviranje državljanov k podpiranju trajnostnega razvoja in k upoštevanju medvrstne etike.

Kaj bi prinesla uresničitev vašega predloga o »postopnem preusmerjanju okolju škodljivih kmetijskih subvencij iz živinoreje/industrijske živinoreje in živinorejske krme v pridelavo trajnostnih in zdravih kmetijskih pridelkov med leti 2020 in 2030?« Kaj pravijo o tem na Kmetijskem inštitutu? Kaj bi za takšno preusmeritev kmetijske politike lahko storila Biotehniška fakulteta ali Slovenska akademija za znanost?

Ta ukrep bi pomagal uskladiti prehranske navade ljudi s prihajajočimi trajnostnimi prehranskimi smernicami. Hkrati bi pomagal uskladiti kmetijsko pridelavo s spremembami prehranskih navad ljudi ter z novim znanstvenim konsenzom o trajnostnem razvoju. Kmetijski inštitut se ni odzval na predlog vladi. Vem pa, da se zavedajo, da je živinoreja odgovorna za približno tri četrtine s kmetijstvom povezanih izpustov toplogrednih plinov v Sloveniji.

Naj opozorim še, da Slovenci zaradi intenzivnega uvažanja krme in hrane nismo odgovorni le za tiste izpuste toplogrednih plinov, ki nastanejo znotraj meja Slovenije. Z vidika izpustov toplogrednih plinov je pri nas uvažanje krme veliko bolj problematično od uvažanja hrane in o tem ne govori nobena slovenska institucija. Kaj bi lahko storila Biotehniška fakulteta, je bolj primerno vprašanje za dekana prof. dr. Emila Erjavca, ki ste ga pred leti že intervjuvali. V letu 2018 je bil dr. Erjavec nekaj mesecev po predlogu vladi za kakovosten članek z naslovom 'Podnebne spremembe: Med Pobesnelim Maxom in Igrami lakote' intervjuvan o točno teh temah, a ni pokomentiral smiselnosti kateregakoli ukrepa. Citiram eno od pomembnih Erjavčevih povedi iz tega intervjuja: "Preobrazba živinoreje se mogoče komu zdi nepomembno vprašanje, pa je ena temeljnih dilem prihodnosti človeštva." Slovenska akademija znanosti in umetnosti bi lahko postala podpisnica dokumenta 'World Scientists’ Warning to Humanity: A Second Notice', lahko bi dokument prevedla v slovenščino in v Sloveniji postala glasna podpornica vseh trajnostnih ukrepov, omenjenih v dokumentu. Če javno izkažejo podporo predlogu vladi, bi bilo še bolje.

Kakšen je vaš recept za prehranski krožnik v enem dnevu?

Vsak dan naj bodo na jedilniku zelenjava, sadje, polnozrnata žita ali krompir, stročnice ali izdelki iz njih in oreščki/semena ali izdelki iz njih. Jedilnik naj temelji na teh živilih, da bo kar se da polnovreden in trajnosten. Za izboljševanje okusa obrokov pridejo prav jodirana sol, začimbe, s kalcijem in vitaminom B12 obogateni rastlinski napitki ter evropska rastlinska olja. Živila živalskega izvora naj predstavljajo od 0 do 10 % jedilnika. Manj kot je v prehrani živil živalskega izvora, več naj bo z vitaminom B12 obogatenih živil/napitkov ali pa namesto tega jemljite prehransko dopolnilo, ki vsebuje vitamin B12.

Zakaj na črni seznam prehranskih navad uvrščate tudi med? Ali ga otroci ne potrebujejo? Ali na primer mleko? Kaj ponujate namesto medu in mleka?

Medu ali čebelarstva nikjer v predlogu vladi ali v prilogah k predlogu vladi nisva uvrstila na črn seznam. Slovenci ne pojedo preveč medu. Vedno, ko z Vrhovnikom omenjava živinorejo, imava v mislih pridelavo mesa, mlečnih izdelkov in jajc, čebelarstvo bi bila samostojna tema. Še vseeno pa odgovarjam na drugo vprašanje. Ne, otroci medu ne potrebujejo.

Zakaj ne?

Med ni polnovredno živilo, ni dober za zobe, nima prehranske vlaknine, ni bogat z esencialnimi hranili in nima čudežnih lastnosti. V prehrani ga ni potrebno nadomestiti z alternativami, če ga kdo ne uživa. Koristno za prehranski sistem pa je čebelarstvo samo po sebi, tudi če čebelarji ves med pustijo čebelam. Nekdo čebelarje mora financirati in če jim država ne da dovolj finančnih vzpodbud, jih morajo seveda sofinancirati državljani z nakupovanjem medu. Državi/ministrstvom bi predlagal, da čebelarjem ponudijo večjo finančno podporo za izvajanje čebelarstva, namesto da poskušajo ljudi pregovoriti, naj jedo več medu. Ne vidim potrebe po tem, da bi čebelarstvo moralo postati bolj prodajno naravnano, kot je. Če stroka meni, da je čebelarstvo nujno za funkcioniranje slovenskega kmetijstva, bi morali čebelarji prejeti več kmetijskih subvencij kot katerikoli drugi živinorejci.

Zakaj?

Kmetijske subvencije naj najbolj podprejo tisto, brez česar državljani ne bi mogli preživeti. Zagotovo lahko preživimo brez živil živalskega izvora, zagotovo lahko preživimo brez alkoholnih pijač. Definitivno pa ne moremo preživeti brez živil rastlinskega izvora in brez čebelarstva morda tudi ne. Tudi ta vidik esencialnosti torej podpira ukrep iz predloga vladi o preusmeritvah kmetijskih subvencij.

Kaj priporočamo namesto kravjega mleka? Nesladkani sojini napitki z dodanim kalcijem in z dodanim vitaminom B12 so s prehranskega vidika najboljša izbira med rastlinskimi napitki.

Rastlinski napitki so priročni, niso pa nujni v prehrani ljudi, ki mlečnih izdelkov ne uživajo. Nismo dežela, kjer se cedita med in mleko. Smo dežela, kjer se močno, prekomerno cedi živalsko mleko. Medu skoraj ni, če primerjamo po tonah pridelave. Prireja mleka v Sloveniji: 650.000 ton v letu 2016, pridelava medu v Sloveniji 805 ton v letu 2017. Cediti pa bi se v resnici morala rastlinska "mleka".

 

Daljšo različico intervjuja, podkrepljeno z viri, lahko najdete na spletu na Jeranovem academia.edu profilu: https://independent.academia.edu/MatevžJeran