Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Uvodnik - EOL 119/120

Menedžerji, okolje in tveganja

Joze-Volfand

Emil Nanut.

Tudi najboljšim se lahko zgodi najslabše. A zdaj se zdi, kot da se je zrušila celotna zgradba, ker je zgorel en kamen. Emil Nanut s sloganom Kemisa Ker nam ni vseeno že več kot tri desetletja zbira nevarne in nenevarne odpadke iz industrije, obrti, gospodinjstva, komunalnih podjetij, zdravstva, kmetijstva (fitofarmacevtski odpadki). Torej od odpadnih olj, barv in topil do muljev, plenic, razvijalcev, infektivnih odpadkov … Seznam je dolg, povzročiteljev teh odpadkov, vključno z gospodinjstvi, ni malo. Samo iz zdravstva in zobozdravstva zberejo letno 1000 ton odpadkov. Emil Nanut vodi torej podjetje, ki je potencialno nevarno, a brez njega ne moremo. Količine nevarnih odpadkov v Sloveniji naraščajo, odgovornost za strokovno poslovanje še bolj.

A Emil Nanut lahko, kar ne more biti izgovor, vsak trenutek postreže s podatki, kateri okoljski certifikati so na njihovi delovni mizi, vključno z dovoljenjem IPPC in s certifikatom EMAS. Srečko Šestan se je v intervjuju za Dnevnik začudil le podatku, da Kemis ni bil uvrščen med vire manjšega ali večjega tveganja po direktivi Seveso, ki predpisuje vsebinske sklope glede količin nevarnih snovi. A za dosedanjo menedžersko držo Emila Nanuta se lahko mirno zapiše: strokovno delo, odprtost do medijev in okolja, skrb za najboljšo tehnološko opremo, poslovanje z dobičkom, razumevanje odgovornosti za manjšo porabo naravnih virov, nobene ležernosti, ustanovitev poslovnih enot na trgu nekdanje Jugoslavije, skrbno sejanje zaupanja v družbenem in poslovnem okolju ... Saj tisto drži – kdor izgubi zaupanje, nima več kaj izgubiti.

V vrhniškem primeru bi se nesreča z zublji končala drugače, če Emil Nanut ne bi že prej večkrat odprl vrat domačim gasilcem. In jim preventivno razkazal kritične točke. Med gašenjem požara je pomagal in usmerjal gasilce, saj je bilo potrebno zavarovati destilacije in rezervoarje, ki so se topili. Zublji bi se res lahko spremenili v katastrofo.

To kajpak ni vsa zgodba o menedžerju Emilu Nanutu. A v tem trenutku se mi je zdelo prav, da se to zapiše.

Seveda pa drži, kar je globokoumno domislil Moliere: Ne samo za tisto, kar naredimo, odgovorni smo tudi za tisto, česar ne naredimo.

In česa ne naredimo?

Sporočila okoljskih nesreč v Kemisu, Ekogoru in Eko Plastkomu, najsi bodo vzroki takšni ali drugačni, so naslovljena občanom in lokalni oblasti, stroki, medijem, državi, ki se je zdaj vendarle odločila za ustanovitev medresorske delovne skupine za pripravo protokola, kako se organizirati in ravnati, ko nas preseneti nekaj, kar nas ne bi smelo presenetiti. Na državni ravni. A nobena varnost ni stoodstotna. Tveganja v okolju smo včeraj pogosto prezrli, danes se jih kljub ostrejši zakonodaji včasih rado pomete pod tepih, jutri pa tega ne bo več. No, vsak dan bo težje.

Še posebej v podjetjih.

Zato je prav zdaj, v zelo razširjenem somraku zaupanja med tistimi, ki poslujejo z bolj ali manj nevarnimi tveganji, in ogroženim prebivalstvom, s civilnimi iniciativami vred, pravi trenutek za poslanico menedžerjem. Narava seveda dokazuje samočistilno sposobnost. A obenem trka na vest menedžerjev in kapitala, kakšna je njihova okoljska koncepcija v poslovanju. Vrednostni sistemi se podrejajo strukturi moči in kapitala, tudi ko gre za naravo, za vode, za zrak, zemljo. Čeprav na primer vemo, da Slovenija 95 % vseh pitnih vod črpa iz podtalnic. Ali je torej vitalni del upravljanja in poslovanja podjetij, ne le v gospodarstvu, tudi program strokovnega izvajanja okoljevarstvenega dovoljenja, preventivni program preprečitve tveganj in protokol ravnanja v kriznih razmerah? To so neizogibna vprašanja za glavnega menedžerja podjetja.

Vsak dan bo težje poslovati in se odločati za naložbe, če menedžerji ne bodo odprli svojih vrat okoljski stroki, ljudem, javnosti in civilnim iniciativam.

Tema o eko kriminalu, ki je dodatno dvignila prah v pregorelem okolju in je tudi v Sloveniji četrta najdonosnejša nezakonita dejavnost, bo samo pospešila trk interesov v okolju in v razvoju Slovenije. Zelena rast Slovenije, ki želi uravnotežiti, harmonizirati sicer razumljivo pot do dobička s kakovostjo življenja ljudi in s pravico narave, da diha, je največji izziv slovenskim menedžerjem. Kajti odgovorni smo tudi za tisto, česar ne naredimo. Če se že pozablja na to, da brez virov v naravi tudi ekonomija nima kaj početi.

Koliko je ekoloških bomb v Sloveniji? Koliko poznamo tveganja na dvorišču, kjer poslujemo? Kako smo pripravljeni na strupene izbruhe?

Ko narava zajoče, je prepozno.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 119/120 lahko prelistate tukaj.