Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Uvodnik - EOL 116

Z zrakom je težje, a zakaj z embalažo ni lažje?

Joze-Volfand

Zrak.

Preseganje mejnih vrednosti PM10 v zraku v zadnjih tednih ni nič nenavadnega za ta čas. Individualna kurišča na les z zastarelimi napravami so najbrž marsikje pregorela. A zakaj je manj zdravja v zraku, kot bi ga lahko bilo? In komu je zdaj končno res mar za zrak v zeleni Sloveniji?

Na okrogli mizi Kakšen zrak dihamo v Sloveniji, organizirala jo je Skupnost okoljevarstvenih šol Slovenije, je Jože Jurša z Ministrstva za okolje in prostor lakonično ugotovil: Problematičnost Slovenije je predvsem, da je država v preteklih letih na področju kakovosti zraka v celoti zatajila, saj kljub jasnim standardom, evropski in slovenski zakonodaji ni ukrepala. Načrt za boljšo kakovost zraka se ustvarja zadnja tri leta …

Dr. Lučka Kajfež Bogataj pa je na kratko ocenila, da v Sloveniji ne dihamo najboljšega zraka zdaj zaradi zimskega onesnaževanja, poleti pa zaradi onesnaževanja ozona. Krivec je promet.

Tudi Poročilo o okolju 2016 navaja podatek, da se Slovenija z onesnaženostjo zraka z delci PM10 in PM2,5 uvršča med države EU z bolj onesnaženim zrakom in je v samem vrhu po izpustih delcev na prebivalca in tudi na enoto površine.

A slika, kot je to zmeraj v življenju, ni črno-bela. V obdobju od 1990-2014 so se v Sloveniji znižali izpusti SO2 in nemetanskih hlapnih ogljikovodikov, premalo pa izpusti dušikovih oksidov, amonijaka in delcev PM2,5. Vrvež onesnaževal v zraku, ki ga dihamo, je torej tak, da bo morala Slovenija sprejeti nove zgornje meje za nekatera onesnaževala zunanjega zraka. Ostrejše. To med drugim zahteva direktiva EU. Bruseljska grožnje s kaznimi zaradi preseganja mejnih vrednosti za delce PM10, na primer, so sicer v zraku. Ne prvič. Toda škarje in platno imamo v rokah sami. Najprej mislim na individualno odgovornost vsakega onesnaževalca, posameznika. Dr. Boštjan Paradiž je na okrogli mizi, povzetek objavljamo v reviji EOL, menil, da smo pri onesnaževanju zraka posredni in neposredni največji onesnaževalci zraka posamezniki. Torej 2/3 delcev je iz malih kurilnih naprav, 15 % iz prometa. Toda posameznikova odgovornost ni zunaj sistema in državne oziroma okoljske politike in razvoja.

Slovenija je, ko analiziramo ožilje zraka in podnebne spremembe, bolj ranljiva kot druge države v EU. Zato so strokovne prognoze, kakšne bodo temperaturne spremembe v Sloveniji tja do leta 2050, apel, ki ne bi smel biti preslišan. Dr. Lučka Kajfež Bogataj opozarja, da projekcija za naslednjih 20 let ni preveč svetla – poletja bodo še bolj vroča, temperatura se lahko dvigne še za 2 stopinji. Ali si pred tem lahko zakrivamo oči? Kaj torej storiti na nacionalni in kaj na lokalni ravni?

Dober konkreten primer je Slovenska cesta v Ljubljani. Po omejitvi prometa se je, kot so pokazale meritve, onesnaženost močno zmanjšala. V več občinah po državi, predvsem tam, kjer so alarmi pogostejši, sprejemajo prometne strategije in načrtujejo postopno elektrifikacijo avtobusnega prometa. Energetska sanacija stavb ni več v prvi prestavi, čeprav še ni zajela prave sape. V kmetijski je še premalo okoljske politike. Za podjetnike in menedžerje pa prijazno vabilo. Eden izmed kolegijev ozaveščene menedžerske ekipe v letu 2017 naj se začne z vprašanjem: Kakšen zrak bi lahko dihali, pa ga ne?

Embalaža.

Ob zraku v Okoljskem poročilu 2016 pritegnejo posebno pozornost odpadki. Dva razloga. Prvi je premislek, kako ravna Slovenija z viri. Izvoz lahkih frakcij iz ljubljanske Snage v dunajsko sežigalnico je odpihnil prah z zaprašenih načrtov pred leti zelo žive zamisli o vsaj eni sežigalnici v državi. Zgodilo se ni nič. Ali se bo, se še ne ve. In drugi. Poročilo o okolju dobro zapiše, da Slovenija »nima strateškega dokumenta, ki bi bil posebej usmerjen v učinkovito rabo virov, zeleno ali krožno gospodarstvo.« No, nekaj spisov in gradiv je. O odpadkih največ. A nekatere zgodbe v sistemu ravnanja z odpadki se pišejo kot najdaljši romani. Na primer ravnanje z odpadno embalažo.

V zadnjih tednih so se na komunalah spet nagrmadili kupi neprevzete odpadne embalaže. Nič novega. Saj vsi akterji že leta in leta čakajo na odpravo anomalij v sistemu. Ki se ne začnejo s tem, ali ena ali druga družba ne prevzame z deponij svojega tržnega deleža odpadne embalaže. Pač pa s tem, že pred leti smo stali pred ciljno črto, kot je tedaj obljubil predstavnik MOP-a, da se na državni ravni sprejme nekaj ključnih odločitev: od ustanovitve klirinške hiše in vzpostavitve ustreznega informacijskega sistema, do znižanja praga neporočevalcem o njihovi odpadni embalaži (15 ton je radodarna številka), do jasne regulative, kaj je dejavnost javnih gospodarskih služb. Dodajmo jasnim pravilom igre še moralno odgovornost vseh deležnikov v sistemu ravnanja z odpadno embalažo. Piko na i lahko da MOP. Zdaj je, po desetletju takšnih in drugačnih sprenevedanj, pravi čas za pravo potezo. Vsi, ki v sistemu želijo red in odgovornost, bodo najbrž zraven.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 116 lahko prelistate tukaj.