Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Uvodnik - EOL 109

Domovina, si še kakor zdravje?

Joze-Volfand

Kolikokrat smo se v jubilejnem junijskem mesecu države, prav v tistih večerih so razigrano plesale v mraku drobne kresničke, vprašali, kakšen je naš zeleni indeks. Torej ne tega, kako smo spet praznovali na dveh proslavah in podobno folkloro. Pač pa o tem, kaj se dogaja z našim naravnim kapitalom in kako bije srce zelene Slovenije. Kakšna je ubranost med razvojem in rastjo gospodarstva s tistimi danostmi in zmogljivostmi, ki nam jih določa okolje v naši državi. Ali drugače. Kako upravljamo z domačimi zakladi, nravnimi viri, kako daleč smo v zeleni rasti in kako stopicamo v nizkoogljično družbo. No, bila je priložnost, da se vprašamo, ali bodo v tuji lasti še pristajale firme, kot sta Radenska, Donat, in s tem vode, viri življenja in razvoja Slovenije.

Ob petindvajsetletnici Slovenije skorajda ni bilo vprašanj, kaj piše na listih zelene knjige Slovenije.

Zato sem si izposodil naslov ene prvih opozorilnih knjig o okolju Domovina, si še kakor zdravje?. Pred štirimi desetletji jo je napisal novinar Peter Likar. Istega leta, 1976, sva s Petrom Likarjem vodila prvo živo oddajo na nacionalki, prav tako z naslovom Domovina, si še kakor zdravje? To je bil prvi TV klic k okoljskemu prebujenju Slovenije. Oddaja je trajala od osmih zvečer do nekaj čez polnoč. Marja Cerkovnik, urednica oddaj, je začutila strateško težo onesnaževanja okolja. Režiser Beno Hvala, oba z Marjo sta bila izjemna televizijska ustvarjalca, je znal v oddajo zajeti vso Slovenijo in gledalci so z vprašanji dali pečat polemičnim tonom, zakaj se moramo otrezniti.

A to je le ena izmed domačih nalog zelene Slovenije zdaj. Težje je seveda takrat, ko država doživlja neprijazne posledice čezmejnih ali globalnih vplivov. Tudi v tem primeru ne more biti gluha. Z EU je tako in tako vstopila v zakon, ki ji je naložil celo denarne kazni, če ne posluša dobro. A ne zaradi tega in ne zaradi česa drugega sloexit ni zašel na pogajalsko mizo. Je pa res, da je prav EU radikalno vzpostavila nove vzorce za poslovanje gospodarstva, ki bi se naj začelo zavedati, da proizvodnja in rast črpata naravne vire.

Še bolj zanimivo pa je morda prebrati, kaj se je spremenilo v okolju samostojne države v petindvajsetih letih. Za mnenja sem zaprosil dr. Dušana Pluta, dr. Franca Lobnika in dr. Lučko Kajfež Bogataj.

Dr. Dušan Plut:

Slovenija se še vedno uvršča med zmerno onesnažene evropske države, a tudi z nekaterimi regionalno razširjenimi, izrazitimi primeri večplastne degradacije okolja in globalno prekomerno porabo naravnih virov na prebivalca. Okoljska politika na državni in občinski ravni se še vedno osredotoča zgolj na bolj ali manj uspešno odpravljanje najbolj kritičnih posledic prekomernega obremenjevanja okolja namesto na prepotrebno sistemsko »ekologizacijo« celotnega gospodarstva, družbe in vsakdanjega načina življenja.

Dr. Franc Lobnik meni, da slovenska okoljska bilanca v samostojni Sloveniji nosi kar nekaj grehov. Med njimi je najpomembnejši TEŠ. Je pa res, da je zaradi politične in ekonomske krize v Sloveniji vedno manj organiziranega delovanja v korist varovanja okolja na nivoju države in občin, podobno je tudi v svetu. V časopisih in na televiziji, ki bi naj pozitivno informirala prebivalstvo, pa večinoma poročajo o političnem in gospodarskem obračunavanju med posameznimi frakcijami, zato za reševanje okoljskih problemov ni ne časa ne prostora.

Dr. Lučka Kajfež Bogataj:

Žal naše vlade v 25 letih niso prepoznale okoljske politike kot pomembne državotvorne komponente. Podpirale so številne netrajnostne projekte, prave vizije, kako spremeniti naravne danosti Slovenije v našo primerjalno prednost, pa ni bilo. Tudi gospodarstvo se v četrt stoletja še ni otreslo miselnosti, da so ukrepi varovanja okolja nepotreben strošek. V resnici pa edino prehod v zeleno gospodarstvo ta hip še lahko ohrani rast in razvoj. Na družbenem področju smo lahko bolj opimistični. Okoljska ozaveščenost civilne družbe je mnogo višja kot na začetku slovenske poti, še zlasti pri mladi generaciji. Žal pa samo civilna družba ne more zagotoviti bistvenih sprememb brez konstruktivnega dialoga s politiko in še zlasti z gospodarstvom.

Takole je. Triglavskega ledenika kmalu ne bo več. V zadnjih desetletjih se je v Sloveniji temperatura dvignila nadpovprečno – za 1,7 °C. A če pohlep sveta šviga v nebo in je na čelu kozmičnega civilizacijskega procesa, ki sam sebi piše osmrtnico, potem naj Slovenija izbere smer drugačne, kolikor se da, samostojne rasti in razvoja. Okoljska kultura z vizijo zelene Slovenije pomeni, da so za tuj kapital nedotakljivi naši naravni viri (ne glede na EU) in da razvojna politika države ve, skupaj z gospodarstvom, kako bo ravnala s konkurenčnimi prednostmi (gozd, vode, narava, biotska pestrost, Slovenija kot ekoregija v EU). Vedeti mora, tukaj in zdaj, za zeleni fokus Slovenije.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 109 lahko prelistate tukaj.