Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Uvodnik - EOL 73/74

Okoljske predpise ne morejo pisati le uradniki


Joze-Volfand Življenje jo hoče – drugačno prakso namreč pri pisanju ali produciranju obsežne okoljske zakonodaje. Od tega tedna naprej, ko je v javni obravnavi kar nekaj predpisov, ki postavljajo pred gospodarstvo še ostrejše standarde. Naj se ne čutijo preveč prizadeti tisti uradniki na Ministrstvu za kmetijstvo in okolje, ki so z najboljšimi nameni doslej pisali evropsko-slovenske okoljske zakone, uredbe, predpise in operativne programe. Najnovejšo razdraženost je sprožil predolg skrivnostni mrk osnutka Uredbe o ravnanju s komunalnimi odpadki iz javnosti. Prizadeto gospodarstvo ni in ni dobilo odgovora, kar sicer ni nič novega. A upravičene kritike se lahko strnejo v nedvoumno zahtevo: Nobene okoljske uredbe, ki lahko izrazito poseže v poslovanje gospodarstva, ne more obiti njihovih argumentov, interesov in sodelovanja. Kje je obležal URKO?

Enako zahtevo po prelomu z dosedanjimi potezami, ki so včasih dišale po nerazumljivih prismodarijah in zakonodajnih samogovorih nekaterih akterjev na državni ravni, je naslovil na pisarne Ministrstva za kmetijstvo in okolje simpozij o termični obdelavi odpadkov v Sloveniji. Ne samo zato, ker se zgodba o sežigu vleče že nekaj let. Ljubljana in Maribor čakata in čakata. Stroka pa že ne govori več samo o sežigu, kajti sežigalnice za sežiganje odloženih komunalnih odpadkov so v zatonu. Slovenija? Slovenija še vedno govori o sežigu, ker je pač tako zgrajen sistem ravnanja z odpadki. Pa bo glas stroke in interes gospodarstva pomagal, da se končno sprejme odločitev in se išče alternativne postopke za obdelavo mešanih komunalnih odpadkov ali odpadkov s povišano vsebnostjo organskih snovi? Zakaj takšna počasnost in neodločnost, saj gre za zajetne naložbe?

Tudi predlog Uredbe o metodologiji za oblikovanje cen storitev obveznih občinskih gospodarskih javnih služb varstva okolja je nastajal mesece in mesece, leta. Marko Fatur v reviji EOL o tem pravi: Obravnava komunalne ekonomike si zasluži čisto enko. Ali je ustrezna metodologija za oblikovanje cen komunalnih storitev tako unikaten projekt, da je šele poslovno dihanje na škrge v precejšnjem delu komunalnih podjetij izsililo odločitev, naj vendarle občine, ki so odgovorne za GJS, urejajo cenovno politiko po pameti?

Naj dodam še najnovejšo dopolnitev uredbe o emisiji snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja zraka. V industrijskih družbah se čudijo, ali monitoringi niso dokaz, da industrija ni več glavni onesnaževalec ozračja, pač pa so to promet in individualna kurišča? Zakaj spet udar na industrijo? Zaradi starih bremen ali ker je najlažje vanjo pokazati s prstom, čeprav jo še čaka uredba IED?

Nastajanje okoljske zakonodaje, tudi ko gre na primer za nujni dogovor o prijaznejšem in nezapletenem modelu javno-zasebnega partnerstva pri naložbah v okoljsko infrastrukturo, (interes gospodarstva je, država pa spet mečka), ne more mimo stroke, gospodarstva in civilne iniciative. Kajti okoljska zakonodaja bo dosegla več zelenih ciljev, če se bo začela zavedati, da jo z življenjskim navdihom lahko oskrbita gospodarstvo in stroka. Potem bo lažje. In bo manj škode. Je že res, da ministri pridejo in grejo, uradniki pa praviloma ostanejo. Toda dosedanja praksa se je iztlela v pepel. Nova bi bila boljša tudi za okoljske uradnike.

Jože Volfand,
glavni urednik

Številko EOL 73/74 lahko prelistate tukaj.