Odločitev ni mogoče sprejeti le na podlagi matrik, ki ustrezajo pravilnikom

Miloš BavecMiloš Bavec, Geološki zavod Slovenije:

Javni raziskovalni zavod Geološki zavod Slovenije (GeoZS) deluje na področju znanstvenega raziskovanja, ki predstavlja jedro naše dejavnosti, kot strokovna podpora državni upravi ter na področju prenosa aplikativnih znanj na proste trge. Na vseh treh področjih se srečujemo z dobronamernimi, angažiranimi in razgledanimi državnimi uradniki. Ti načeloma zelo dobro poznajo področje svojega dela, se pa srečujejo z vsak dan večjo uokvirjenostjo v uniformirane postopke in s sledenjem mnogim zahtevam iz neskončnega prepleta uredb in pravilnikov. Uradnikom in posledično državni upravi je bila tako odvzeta možnost in pravica do sprejemanja strokovno utemeljenih odločitev in odgovornosti. Na nek način je ta, recimo ji birokratska uokvirjenost, lagodna, saj na tehničen način omogoča sprejemanje navidezno objektivnih odločitev. Resnica pa je seveda drugačna. Življenje in narava sta preveč kompleksna, da bi lahko odločitve sprejemali le na podlagi matrik ustrezanja pravilnikom.

Država je že leta 1946 ustanovila svoj Geološki zavod zato, da bi služil potrebam podjetij in državne uprave, kar je tudi zapisano v ustanovitvenem aktu zadnje inkarnacije zavoda iz leta 1998. Na prvem mestu je opredeljeno, da opravljamo predvsem geološke raziskave nacionalnega pomena, zbiramo in posredujemo geološke podatke in dokumentacije, izdelujemo geološke karte in drugo geološko dokumentacijo, ter pripravljamo strokovne geološke podlage za potrebe državne uprave. Torej smo pravzaprav strokovna podaljšana roka državne uprave in izvajamo tudi naloge tako imenovane javne službe. Vendar mora ta ista državna uprava, včasih tudi zaradi slabega načrtovanja, za strokovno podporo, za katero nas je ustanovila, vsakič znova izvajati javno naročilo. In ko drugič, tretjič zapored iz tega ali drugega razloga ne uspemo na razpisu, moramo za določena področja omejiti kader. Tako v Sloveniji na neredkih področjih strokovnjakov enostavno ni več. Potreb po njihovem znanju je dovolj, le skozi matriko pravil javnega razpisa se niso prebili. Ker so, na primer, reference pridobili v kakšni eksotični državi, kot so ZDA ali Nemčija, to pa v razpisu ni bilo točkovano.

Državna uprava torej potrebuje več samozavesti pri odločanju na podlagi strokovnosti, ki je vanjo vgrajena, uradnikom pa je treba dati možnost in odgovornost v procesu odločanja. V nasprotnem primeru se bomo vrnili h kafkovskemu kljukanju (danes digitalnih) okenc in bentili čez stroko, ki je tam nekje in se »ne oglasi«.

Državna uprava ne postaja javni menedžment predvsem zaradi tega, ker ne izrablja dovolj potenciala svojega znanja. Ker je kljub temu, da ima svoj (!) inštitut za (recimo) krompir, strokovno mnenje o okroglosti krompirja išče na prostem trgu in izbere podjetnika, ki je raziskavo krompirja opazil kot dobro poslovno priložnost. Ker tako pač zahteva zakonodaja, ki je za krompir, vesoljsko tehnologijo in izdelavo psihološkega profila šolajočih se odvisnikov od modernih tehnologij enaka.

Naslednji problem, ki je spet povezan s prevzemanjem odgovornosti uradnikov, pri čemer menim, da si večina uradnikov sicer te odgovornosti želi in nočejo veneti, gledajoč v računalniški ekran s štampiljko v roki, je časovna luknja, ki se pojavlja iz leta v leto pred sprejemanjem planov, proračuna in še bolj ob štiriletni menjavi oblasti. Glede na to, da so na mnogih področjih naloge državne uprave in države jasne za leta vnaprej, ni prav nobene potrebe, da se o strokovnih področjih, ki jih je potrebno urediti in so o njih celo podpisane dolgoročne zaveze, dogovarja vsako leto posebej. Tam nekje junija, julija za tekoče leto. Kadar je to povezano z znanjem, je to še posebno boleče. To, da ima država svoje inštitute za … namreč precej stane. Največ v primeru, ko se to znanje ne uporablja. Čeprav mi gre zaradi brutalnih rezov v ta del proračuna to kar težko z jezika, moram pohvaliti sistem financiranja dela znanstvene dejavnosti skozi raziskovalne programe in ustanoviteljske obveznosti Agencije za raziskovalno dejavnost RS. Če smo se namreč odločili, da bomo znanost in znanje imeli, je smiselno, da damo raziskovalnim organizacijam vsaj štiri, pet let prostora med datumoma, ko se bodo spet tresli za nadaljevanje svojega tako in tako dnevno preverjanega dela. To je navsezadnje pomembno tudi zaradi preživetja znanja, ki ga država dokazano potrebuje.

Tudi nekatere javne službe, na primer na področju rudarske dejavnosti, delujejo dobro. Znanje je na voljo, zaradi stabilne urejenosti se izrazito bolj kot na primerljivih področjih oplaja z znanjem iz evropskega prostora. Uporabniki vedo, kje dobijo podatke, na koga se obrniti. S področja našega delovanja pa najbolj kronično pogrešam najprej urejenost, potem pa stabilnost na področju zajema, interpretacije in vračanja deležnikom podatkov o podzemlju oziroma geoloških podatkov. Tu še vedno dela vsak po svoje, plazovi nam odnašajo hiše, tovarne in avtoceste, naši sodržavljani pa se vsakič posebej sprašujejo, kje je stroka, ki bi morala o tem kaj povedati. Stroka je v pisarni, prijavlja se na razpise, da bi lahko spregovorila.

Naj pa dodam, da smo za stanje, ko govorimo o neučinkovitosti državne uprave, ne tako redki krivi tudi državljani, »uporabniki« državne uprave. V zadnjem času smo se soočali s primeri uporabniškega upora na področjih, ko državna uprava za svoje delovanje potrebuje povratne informacije s strani uporabnikov. Na našem področju je tak primer zbiranje informacij o rabi geotermalnih vodnih virov, kjer so podatki neprecenljivi za trajnostno načrtovanje. Že od leta 2009 v sodelovanju z nekaterimi uporabniki geotermalne vode samoiniciativno izvajamo monitoring stanja geotermalnih vodonosnikov in dejstvo, da nenačrtna raba virov vodi v njihovo izčrpanje, je sedaj podkrepljeno s podatki. Ko je država v zadnjem času podelila koncesije za rabo teh virov, je monitoring stanja postal obveznost koncesionarjev. Kljub nazornemu primeru uporabnosti opazovanja stanja so bili skorajda vsi uporabniki termalne vode, ki so neposredno odvisni od nje, kot na primer toplice, med najglasnejšimi kritiki njegove vzpostavitve, saj v tem vidijo le (kratkoročne) dodatne stroške.