Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Želijo postati specialisti pri ravnanju z nevarnimi odpadki - EOL 54

Obraz | Janez Krušič Sterguljc |
Vsak odpadek je koristen in vsakega se da izrabiti. To je moto podjetja Ekologija, d. o. o., iz Kranja in njenega direktorja Srečka Pavlina. Polno zaposlenega človeka, ki je s partnerji ravno razmišljal o prihodnosti podjetja in zaposlenih, ko smo se srečali zaradi pogovora. Temelj je znan – trajnostni pristop pri ravnanju z odpadki, toda razmere na trgu niso prijazne. Predelava in obdelava nevarnih odpadkov je zahtevna in brez naložb ni razvoja podjetja.
Sreèko Pavlin IMG_2427
Srečko Pavlin
S predelavo odpadkov se je prvič srečal pri opravljanju diplome, ko so reševali problem velikih količin odpadnega železovega sulfata na Jesenicah in v Celju. Zatem se je profesionalno ukvarjal s površinsko zaščito, zlatil elektrode, ki so se uporabljale za mikrofonske vložke … Vse to že leta 1988, ko v Sloveniji ni bilo še nikogar, ki bi se ukvarjal s pridobivanjem žlahtnih kovin iz odpadkov. Ravno ob tem poslu je spoznal sedanjega družbenika Ernesta Hitejca, s katerim sta leta 2000 ustanovila podjetje Ekologija. Na začetku sta iz telefonskih central pridobivala srebro, kasneje še platino iz katalizatorjev za neosvinčen bencin. Prišla sta v Tehnološki park, kupila nove prostore in dejavnost podjetja počasi širila.
Danes se 15 zaposlenih ukvarja z zbiranjem, predelavo in obdelavo predvsem nevarnih odpadkov. Skušajo se specializirati predvsem za anorganske odpadke; torej za galvanske elektrolite, elektrolite za niklanje, cinkanje in kositranje ter vse odpadne kisline in jode. Da lahko nekaj predelaš in obdelaš, pa je seveda potrebno predhodno odpadke tudi zbrati. Tudi to je del dejavnosti podjetja: odpadki iz zdravstva in veterinarstva; odpadki, ki nastanejo pri kemijskih procesih, fotografski dejavnosti, pri obdelavi kovin in plastike, pri uporabi topil in hladil. V podjetju skušajo v prvi fazi v procesu predelave reducirati kovine do hidroksida, v prihodnje želijo storiti še korak naprej – iz hidroksida dobiti kovino v elementarni obliki in jo poslati znova na trg.

Prvi v Sloveniji z anaerobnim procesom razgradnje
Izraza uničevanje odpadkov Srečko Pavlin ne uporablja rad. Pravi, da se v Ekologiji ukvarjajo s predelavo oziroma obdelavo, ker je v obdelavi zajeto tako razstrupljanje kot klasična predelava. Letos so jih predelali že okoli 3.000 ton, šest ton na dan. Cilj jim je postaviti proizvodnjo za vsaj deset ton kemikalij dnevno, kasneje si želijo to številko še dvigniti, na petnajst do dvajset ton na dan. "Smo prvo podjetje v Sloveniji, ki je začelo uporabljati anaerobni proces razgradnje organskih kemikalij. Zdaj delamo na obdelavi odpadnih antifrizov, ki vsebujejo glikole. Druga smer razvoja je uporaba elektrokemije za razstrupljanje in istočasno pridobivanje kovin iz kislin," enega izmed delovnih procesov opiše direktor Srečko Pavlin.
Ker je za takšne procese potreben denar, po možnosti lastni, so morali poseči še na drugo področje: klasično zbiranje odpadkov. In to tako, da danes dobri dve tretjini prometa ustvarijo na račun zbiranja, ostalo pa na račun predelave. Daleč največ odpadkov predstavljajo tisti iz zdravstva: pokrivajo jih okoli 80 odstotkov, od primarnega zdravstva na Gorenjskem do Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana. Manjše količine iščejo sami, ostale jim pripeljejo bodisi iz Saubermacherja ali Kemisa. Ko pa smo že pri partnerjih, ki tudi sami opravljajo podobno dejavnost – predstavljeno podjetje sodi med štiri večja v državi. Kemis obdeluje organske odpadke, Saubermacher je močnejši pri emulzijah, sledi Tekol in za njim Ekologija.

Težko do sredstev za naložbe
"Najtežje je s kemikalijami, ki vsebujejo amonijak," tehnične prepreke predstavlja sogovornik. Prvi problem je ta, da amonijak s kovinami tvori stabilne komplekse, drugi pa, da ga je zaradi tega težko izpodriniti. Ko se ga izpodrine oziroma ujame, kam z njim? Tudi zaradi tega se v podjetju veliko ukvarjajo s tem, da amonijak oksidirajo v nitrate in ga s pomočjo bakterij spravijo v stanje, ko se dušik ponovno sprosti v zrak. Naslednjo težavo predstavljajo mulji, ki jih je potrebno odpeljati na sežig v Avstrijo, tiste bolj nevarne pa v Nemčijo, v rudnike soli.
Cene kemikalij naraščajo, cene obdelave pa so v Sloveniji v zadnjih letih močno padle, in sicer za dva- do trikrat. Specifičnost podjetja je, da v skladišča dobi koncentrirane odpadke in je tam več dela. Če so odpadki kompleksnejši, to pomeni, da je potrebna tudi posebna oprema. "Za večino tovarn je zelo enostavno obdelati odpadek, ker je vseskozi enak, saj ves čas vsebuje enake nevarne snovi. Mi pa dobimo mešane. Stranka sicer na primer pove, da je nekaj solna kislina. Ne pove pa, kaj je v tej solni kislini. Zato moramo vse naše odpadke predhodno analizirati. Z meritvami preverimo vsaj deset različnih parametrov, kar povzroči velike stroške, ki jih je težko vkalkulirati v ceno," pove Pavlin. Trenutno zato poslujejo na robu ekonomske smiselnosti in sredstev za investicije zmanjkuje. Tudi zaradi tega, ker zaenkrat nimajo zvenečega imena in težko pridobijo nepovratna sredstva. "Prej jih dobijo kakšni inštituti kot pa mi," razloži direktor.
Toda takšne ovire jim poguma seveda ne bodo vzele. V prihodnje si želijo postaviti večjo sortirnico za predelavo kemikalij in odpadnih snovi, iz katerih bi pridobivali kovine. Pri tem bo potrebno dvoje: prepričati, da je strošek obdelave odpadka enak, četudi ga predelajo v podjetju, kjer bo konec koncev zaradi usposobljenosti in naprav to tudi varneje. In drugič, postati partner velikim kemijskim družbam, postati specialist in svetovati strankam, kako odpadek tudi predelati.
Nevarni odpadki so in morajo biti posebno varovani. V podjetju jih shranjujejo v posebnem skladišču, namenjenem samo tovrstnim odpadkom. Glavno težavo Srečko Pavlin vidi v tem, da ljudje nevarne odpadke odložijo v tisto embalažo, ki jo imajo tako ali tako namen vreči stran, in torej odpadkov ne zapakirajo njihovi nevarnosti primerno. Pri njih takšne odpadke najprej prepakirajo v varno embalažo, v kateri jih lahko hranijo dlje časa. Od sprejema do obdelave mine vsaj pol leta.
Kot občani se zavedamo prednosti ločevanja odpadkov in kaj so tu nevarni odpadki, je prepričan Srečko Pavlin. Težava je pri podjetjih, ki takšne odpadke ustvarjajo, saj se ne zavedajo ločevanja in ločenega shranjevanja. "Za podjetje je odpadna raztopina pač odpadna raztopina. Redko kdo se zaveda, kaj lahko povzroči na primer odpadni lug, ki ga zlije v sod, v katerem je bilo prej olje. Nam recimo takšen odpadek popolnoma onesnaži elektrode. Ali pa primer, ko gremo po odpadne barve in najdemo vmes čopiče ali smolo. Morda še banalen problem v zdravstvu, ki ga ne bi pričakovali: med neinfektivnimi odpadki končujejo ostri predmeti, na primer igle. Na področju izobraževanja glede ravnanja z nevarnimi odpadki moramo še ogromno postoriti," sporoča Srečko Pavlin.