Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Pri OVE smo res premalo ambiciozni, ovira je umeščanje v prostor - EOL 144/145

NEPN | Jože Volfand |
 
Slovenija bo do konca leta sprejela celovit nacionalni energetski načrt, dopolnjen s predlogi iz javne razprave. Nato sledi ponovna razprava. Mag. Bojan Kumer, državni sekretar na Ministrstvu za infrastrukturo, vabi na njihovo spletno stran z dvema aktualnima dokumentoma – posodobljen NEPN, ob njem pa še okoljsko poročilo, ki je precej daljše kot osnovni strateški dokument. Res je še nekaj dilem, tudi pri OVE, a se še vedno ne ve, ali bo sploh mogoče zgraditi načrtovane hidroelektrarne in vetrne zaradi visokih ovir pri umeščanju v prostor. Spremembo zakonodaje zahtevajo tudi zamude pri gradnji strateških infrastrukturnih objektov. Zaradi pritožb. Mag. Bojan Kumer poudarja, da v razpravi o NEPN v Sloveniji ne bi smeli pozabiti, da smo pri nekaterih najpomembnejših ciljih med boljšimi v Evropi.
 
Bojan Kumer
Bojan Kumer

Zakaj je pri posodobljenem NEPN-ju še vedno več različnih interpretacij?

Zato, ker razprava poteka med strokovnimi oziroma zainteresiranimi javnostmi, mediji povzemajo mnenja in ne samo dejstev, različna stališča in kaj bi Slovenija morala oz. zmogla itd. Ključno je, da sedaj NEPN na mnogih mestih naslavlja večjo ambicioznost in vsebuje kvalitetnejšo vsebino. Kot vemo, so lani bile volitve in razmeroma dolg predvolilni čas, kar pomeni za vlado tekoče posle. Zato je Slovenija vsaj na tem področju posledično pridelala kar velik zaostanek. Pri tekočih poslih pa se težko sprejemajo dolgoročne zavezujoče odločitve. Po nastopu smo se takoj lotili dela in v zelo kratkem času naredili prvi, sicer res grobi osnutek, ki je več ali manj povzel obstoječe strateške dokumente in akcijske načrte strategij. Ocena je bila, da v tako kratkem času drugače ni šlo. Je pa vsekakor bolje, da smo osnutek poslali v Bruselj, saj bi bili edina članica, ki tega ne bi storila. Ne morem se strinjati, da je bil dokument slab. Se pa strinjam, da so bili nekateri cilji mogoče res premalo ambiciozni, npr. cilj OVE. Morate pa vedeti, da je bistveno bolj pomemben cilj znižanje emisij TGP ter zmanjševanje rabe energije oz. povečevanje energetske učinkovitosti. Danes vemo, da smo imeli določene rezerve, vendar nas je čas zelo omejeval. Lahko pa povem, da pa je posodobljeni osnutek (verzija 4.0) NEPN, ki ga je zasnoval konzorcij 10 slovenskih podjetij pod vodstvom IJS, bistveno kvalitetnejši in boljši.

V čem so še razhajanja?

Večina se osredotoča le na zapisane cilje, nam pa so pomembni tudi in predvsem ukrepi in realnost izvedljivosti. EU si in nam, posameznim DČ, postavlja zelo ambiciozne cilje, ki bodo pomenili hude izzive na določenih področjih. Zaenkrat so torej glavna razhajanja med postavljenim ciljem Slovenije za vsaj 27 % OVE v bruto končni rabi energije, medtem ko EU pričakuje cilj 37 %. Skupen EU cilj pa je trenutno postavljen na 32 %. Seveda vse do leta 2030. Lahko pa z veseljem dodam, da so pozitivna razhajanja na dveh drugih področjih, ki sta neprimerno pomembnejša, in sicer zniževanje emisij TGP in URE. Lahko si postavimo ambicioznejše cilje od pričakovanj. Še to naj omenim, da ima Slovenija eno najboljši energetskih povezanosti, kar je tudi eden izmed ciljev. Ne bomo pozabili še na zanesljivost ter konkurenčnost, kjer smo med najboljšimi.

Zakaj razhajanja?

Problem je večplasten. Najprej to, da znamo OVE zelo slabo umeščati v prostor zaradi predolgih postopkov in zahtevnih okoljskih presoj. Drugi problem je, da v Sloveniji zelo dobro vemo, česa ne želimo. Ne želimo HE na Muri, ne želimo vetrnic in podobno, po drugi strani pa bi radi bili ambiciozni. Potem finančni vidik. Sredstva niso neomejena ali pa se za njih ne najde mesta v državnem proračunu. Osebno menim, da bi državni proračun moral bolje odražati visoko okoljsko ambicioznost in ustrezno podpreti okoljske cilje. Realnost je tudi ta, da imamo trenutno manjšinsko vlado. Kar 5 strank, v parlamentu pa 9 strank. Doseganje skupnih politik je skoraj nemogoče. Ambiciozni cilji zahtevajo ambiciozne ukrepe, ti pa ambiciozno okoljsko in prostorsko zakonodajo, da se jih lahko izvaja. Mislim predvsem na postopke umeščanja v prostor. Na tem področju je v preteklih desetih letih Slovenija padla na izpitu. Lahko si želimo visoke deleže OVE, vendar če OVE ne bomo znali umestiti v prostor, nam ambicioznost ne pomaga. Potem ambicioznost postane samo še všečnost.

Zakaj jih ne znamo umestiti v prostor?

Menim, da bi bilo potrebno sprejeti ustreznejšo zakonodajo in tako voditi postopke, da bi omogočili okoljsko nesporne vire umestiti v prostor brez zamud.

Ali se ne da pospešiti gradnje hidroelektrarn na Srednji Savi?

Vse se da, vendar…. Sem zagovornik hidroenergije. Je čist in obnovljiv vir energije, zelo konkurenčen in na dolgi rok nudi stabilnost v oskrbi z energijo. Poleg vsega znamo večino komponent narediti doma in s tem doma ustvarjamo dobra delovna mesta. Doma ustvarimo dodano vrednost. Drži pa tudi to, da HE pomeni določen poseg v prostor, v vodno telo. HE je objekt, ki ni samo objekt za proizvodnjo električne energije, je lahko tudi objekt za namakanje površin v kmetijstvo itd. Trdim, da bo storjena velika škoda, če se Slovenija ne bo naslonila na tovrstno proizvodnjo.

Zdi se, da je pri sedanji razpravi pri posodobitvi NEPN ključni problem samo delež OVE? Je tako?

Največji problem, ki ga vidi širša javnost, je delež in cilj OVE. Pri drugih ciljih smo dobri, kvalitetni, ambiciozni. Smo ambicioznejši od povprečja EU. Ponekod celo najboljši. Menim, da rešitev pri določanju podnebnih ciljev in ukrepov, kar je ključno, kmalu ne bo več v iskanju konsenza. V kolikor je potrebno za dosego določenega cilja sprejeti nujne ukrepe, je pač nemogoče poiskati soglasje.

Odprto vprašanje so finančne projekcije NEPN.

Projekcije še niso bile narejene in objavljene. Z razlogom. Javnosti smo povedali, da bodo projekcije narejene, ko bosta narejena osnutek NEPN z izbranim scenarijem in okoljsko poročilo. Brez tega se ne more delati finančnih projekcij in izračunov. Naslednja javna obravnava NEPN bo že vsebovala finančne projekcije, analize, izračune.

Kako to, da kljub znanim ocenam, kako je z izpusti v prometu, ni več sredstev za naložbe v železniške tire?

Se pridružujem kritiki, da je Slovenija v preteklosti zelo zanemarila razvoj železniške infrastrukture, saj je okoljsko sprejemljivejša od cest, generira zeleno rast in je energetsko učinkovitejša. Generirala bo tudi odmašitev prometnih zamaškov. A za vse to so potrebna sredstva in sva spet pri proračunu in naših zmožnostih. Vseeno pa morate priznati ministrici, da ji je uspelo marsikaj spremeniti. Zadnji dve leti se veliko vlaga v železniško infrastrukturo. Kaže, da bo tudi naprej tako.

Torej bo v prihodnji petih letih več denarja za železnico?

Absolutno. Tako veliko sredstev, ki jih namenjamo prihodnjemu petletnemu obdobju razvoju železnic, menda še nismo. Seveda, čez noč še ne bomo imeli želene železniške infrastrukture. S konsistentnim vlaganjem in posodabljanjem pa se ji lahko srednjeročno zelo približamo. Tudi pri kolegih na železniškem sektorju slišim, da imajo enake probleme, torej s pridobivanjem okoljskih dovoljenj in umeščanjem v prostor.

Kako lahko skrajšamo roke, saj drži država v rokah škarje in platno? Primer karavanškega predora. Zakaj ne moremo spremeniti zakonodaje, tako da bi lahko preprečili nenehno pritoževanje pri razpisih?

Ko rečete država, imate v mislih verjetno državni aparat. Težko govorim v imenu celotne države. Narava Slovenije je, ne samo pri razpisih, tudi sicer, da se zelo radi pritožujemo. Kultura pritoževanje je pri nas drugačna kot v drugih zahodnoevropskih državah. Seveda moramo spremeniti tudi zakonodajo, to se zdaj pripravlja. A ne smemo prezreti, da se morajo udeležencem omogočiti ustrezna pravna sredstva za pritožbo, če karkoli na razpisu ni bilo v redu. To je demokratično. Kje je prava meja, pa zame ni vprašanje.

Avstrijci so to rešili?

Imamo zelo podobne rešitve kot Avstrijci, ampak včasih tudi to ne pomaga, če je pač volja za pritožbe večja kot …

Kako potem v Sloveniji odpraviti ovire, ki se pojavljajo pri ključnih infrastrukturnih objektih? Mislim na drugi tir, karavanški predor in na tretjo razvojni os. Kaj lahko naredite na ministrstvih?

Ena od rešitev je, da se razpisi res dobro in ustrezno pripravijo, da so transparentni, jasni, da omogočajo veliko število prijav, mislim na konkurenčni boj. A da hkrati razorožijo eventualne kasnejše nepotrebne pritožbe neizbranih. Ministrstvo za javno upravo, ki je pristojno za zakon o javnih naročilih, pripravlja spremembe.

Kakšna bo pot do sprejetja NEPN?

Dela se zadnja revizija popravljenega osnutka, in sicer skupaj s konzorcijem pripravljavcev NEPN. Cilj je, da do konca tega meseca ugleda luč. Takrat bo zrel za 30-dnevno javno obravnavo, seveda če ne bo kakšnih zapletov pri okoljskem poročilu za NEPN. Malo bomo sicer zamudili uradni rok, a ne prehudo. Če se ne bo kaj zapletlo, bi lahko šel na vlado marca oz. najkasneje aprila. V javno obravnavo gresta pa oba dokumenta, NEPN in okoljsko poročilo.

Kaj najbolj štrli iz okoljskega poročila oziroma celovite presoje vpliva na okolje?

Da so vetrne elektrarne in hidroelektrarne pod velikim vprašajem.

Kje pa je alternativa?

Hidroelektrarne in vetrne elektrarne so trenutno stabilen in konkurenčen vir električne energije na dolgi rok. Že v NEPN je zapisano, da zelo stavimo na sonce. Poleti lahko zadostimo potrebam, pozimi je manj sonca in bomo morali to energijo, če je ne bomo shranjevali, pač uvažati. Zato je pomembno, da imamo uravnoteženo mešanico OVE. Pri energiji ni nikoli dobro biti odvisen od tujine.

Še bolj kot sedaj, ko uvozimo 15 % električne energije?

Kot kažejo scenariji za 2030, da. To seveda ni dobro za energetsko varnost. Za vodo, hrano in energijo v strateških dokumentih ne bi smeli predvidevati, da bomo še bolj odvisni od tujine, kot smo. Je pa res, da bomo z elektrifikacijo prometa in železnic porabili manj goriva, ki ga v celoti uvažamo in se bo poraba elektrike na ta račun povečala. Zato minimalen porast odvisnosti pri elektriki, če upoštevamo skupno energetsko sliko, niti ni problematičen.

Bo končna verzija NEPN odločila glede vseh treh glavnih stebrov energetske varnosti, tudi glede jedrske energije?

NEPN vsebinsko natančno definira uredba o upravljanju Evropske unije. Ne moremo si privoščiti, da karkoli iz te uredbe izpustimo. Vsebine so zelo normirane. So določene vsebine, ki ne spadajo v NEPN, pa bi si marsikdo želel, da bi bile. Gre za srednjeročni dokument za naslednjih deset let. Dolgoročna dokumenta pa sta Dolgoročna strategija zmanjševanja emisij toplogrednih plinov do 2050 in energetski koncept Slovenije, ki bo v pripravi takoj po NEPN in dolgoročni strategiji.

Kakšen bo vrstni red sprejemanja doku­
mentov?

NEPN, dolgoročna strategija za zmanjševanje izpustov TGP in nato energetski koncept, ki bo moral spoštovati prav ta dva dokumenta. V roku dveh let bi se lahko sprejeli vsi trije strateški dokumenti.

Kaj pa podnebni zakon?

Za to je pristojno drugo ministrstvo. Podnebni zakon mora trasirati zakonske podlage tudi za to, da v kolikor družba ne zmore doseči soglasja o določenih podnebnih ciljih, lahko sprejme določen ukrep brez konsenza.

Kot javnost opaža, je na nacionalni ravni, med ministrstvi in drugimi deležniki, več sodelovanja. Več dogovarjanja in sprejemanja odgovornosti za podnebne cilje.

Vlada je naredila velik korak naprej. Osebno zelo dobro sodelujem z vsemi resorji, ki so neposredno vpeti v problematiko – kmetijstvo, okolje, prostor, finance, delo, izobraževanje, gospodarstvo. Od državnih sekretarjev do nižjega nivoja. A obrniti neke vzorce ravnanja preteklosti v nove vzorce je napor in vzame čas. Sodelovanje mora zajeti vse pore ministrstev, tudi uradnike. Poznan je rek, da države ne vodijo ministri, ampak uradniki na ministrstvih. Uradniki se ne menjujejo, ministri pa. Vodstva ministrstev morajo torej strateške odločitve ustrezno skomunicirati navzdol, z argumenti podpreti odločitve in zahtevati iskanje rešitev. Seveda, vse skladno z zakonodajo.

Predvsem bo moral vrh države, vključno z drugimi akterji, odločiti, da Slovenija potrebuje vzdržen model razvoja.

Tako je. Da bomo vsako investicijo, predvsem pa ukrep, presojali z okoljskega oziroma podnebnega vidika. Ali ukrep dodaja dovolj veliko dodano vrednost, da upravičuje umeščanje v prostor, znižuje okoljski odtis, zmanjšuje potrošnjo energije itd.

To velja tudi za promet, ki je v podnebni politiki v fokusu. Kaj lahko promet v prihodnjem desetletju prispeva k nizkoogljičnosti v državi? Kakšno je stališče MzI do vračila trošarin za dizelsko gorivo za komercialni namen za tovorna vozila in vozila za prevoz potnikov?

Prihodnje desetletje bo na področju načrtovanja mobilnosti gotovo prelomno. Strategija razvoja prometa v Republiki Sloveniji se rešitev loteva celovito. To bi nas vodilo v smer zniževanja oziroma omejevanja okoljskega odtisa v prometu. Naložbe bi morali v prvi vrsti namenjati za izboljšanje učinkovitosti rabe obstoječe infrastrukture, šele nato bi se lotevali izgradnje nove, pri čemer bi morale imeti prednost železnice. V fokusu je kolektivizacija prevozov, javni potniški promet, spodbujanje trajnostne mobilnosti, to sta pešačenje in kolesarjenje, pa so-potništvo in podobni ukrepi za izboljševanje učinkovitosti prometa. Dejstvo pa je, da bo cestni promet z osebnimi in tovornimi vozili do 2030 še vedno v znatnem porastu.

Vračilo trošarin?

Glede vračila trošarin za komercialni dizel? Ni dvoma, da gre za okoljsko sporen ukrep, zato ga bo potrebno prej ko slej odpraviti. Ne samo v Sloveniji. Trdim, da z njegovo odpravo zgolj v Sloveniji ne bi dosegli želenega okoljskega učinka na globalni ravni. S strani Ministrstva za finance prihajajo opozorila. Če bi se samo Slovenija odločila za ukrep, bi se prodaja goriva preselila v sosednje države. Torej bi nam padli davčni prihodki, raven izpustov toplogrednih plinov pa se ne bi zmanjšala, kajti promet čez Slovenijo bi še vedno potekal v enakem obsegu. To bi za sabo potegnilo padec konkurenčnosti prevozniškega sektorja v primerjavi s konkurenco iz sosednjih držav. Takšnih davčnih vprašanj bi se morali usklajeno lotiti na ravni EU, da ne bi prihajalo do neenakega konkurenčnega položaja držav članic EU.

Katere konkretne ukrepe bi morala Slovenija sprejeti na poti do ogljične nevtralnosti do leta 2030?

Za zmanjševanje emisij TGP bomo morali povečati zmogljivost železniške infrastrukture, javnega potniškega prometa, e-mobilnosti. Opuščati motorna vozila z največjimi izpusti. Zgraditi bomo morali vetrne, hidro in sončne elektrarne. Spodbujati rabo OVE v vseh sektorjih, v prometu, v sektorju ogrevanja in hlajenja. Več bomo morali narediti pri energetskih sanacijah stavbnega fonda. Prepovedati ali vsaj zelo omejiti rabo fosilnih goriv za ogrevanje v stavbah. Ohranjali bomo odličnost v izkoriščanju jedrske energije. Odločiti se bomo morali, s kakšno dinamiko bomo opuščali rabo premoga in kakšno vlogo bo v prihodnosti igral zemeljski plin ter drugi t.i. plini obnovljivega izvora. Ohranjali bomo odličnost povezanosti elektroenergetskega in plinskega sistema z regionalnim in evropskim trgom in zagotavljali ustrezne pogoje za pospešeni razvoj distribucijskega omrežja. Ta bo moral odigrati ključno vlogo pri večji rabi električne energije. Obvezno pa še ukrep večjih skupnih vlaganj tako javnega kot zasebnega sektorja v raziskave, razvoj in inovacije.

Energetska učinkovitost stavb. Po 31. decembru 2018 bi morale biti skoraj ničenergijske stavbe vse nove stavbe, ki jih uporabljajo javni organi kot lastniki, po 31. decembru 2020 pa tudi vse ostale nove stavbe. Kaj kaže sedanje stanje?

Trenutno je še vedno v uporabi Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah (PURES ) iz leta 2010. Tehnična definicija skoraj nič-energijske stavbe pa bo predpisana v okviru posodobitve tega tehničnega predpisa. To je v pristojnosti MOP. V prehodnem obdobju pa se preko Eko sklada s finančnimi spodbudami, nepovratnimi sredstvi in ugodnimi krediti spodbuja gradnjo takšnih stavb že pred tem datumom. Spodbude v največji meri koristijo lokalne skupnosti in občani. V zadnjem letu so te na voljo tudi za druge pravne osebe.