Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

NEPN je talec interesov in prevladujoče miselnosti o nenehni rasti - EOL 143

Trajnostna odrast | Jože Volfand |
 
Odrast, globalna odgovornost in potrošnja, energija in upravljanje organizacije so strokovna področja dr. Lidije Živčič, dolgoletne delavke v Focusu, društvu za sonaraven razvoj. Čeprav se napoveduje gospodarsko ohlajanje in manjša rast, podatki zgovorno kažejo, da se ob gospodarski rasti povečujejo izpusti toplogrednih plinov in poraba materiala. Krožno gospodarstvo je povsem na začetku. Dr. Lidija Živčič opozarja, da je skrajni čas za spremembe v razvojnem konceptu družbe in gospodarstva, torej za začetek trajnostne odrasti. Tudi v Sloveniji, saj kritično analizira posodobljeni NEPN in je trdno prepričana, da je največji izziv za spremembe v energetiki, ki, po njenem mnenju, ni sredi zelenega prehoda.
 
dr. Lidija Živčič
dr. Lidija Živčič

Svetovna rast izpustov toplogrednih plinov se letno povečuje za približno 3 %, svetovna rast BDP pa prav tako raste s približno tremi odstotki. Poraba materialov in surovin se povečuje, materialni odtis je velik. Slovenija pri tem ni izjema. Kako je mogoče, če je mogoče, doseči odrast v Sloveniji in na svetovni ravni?

Da neskončna oziroma neomejena rast na omejenem planetu ni mogoča, so opozorili že številni znanstveniki. Čeprav se to sporočilo ponavlja tako pogosto, da zveni kot obrabljena plošča, še vedno nismo doumeli njegovega bistva. Ekonomisti sami priznavajo, da neoliberalizem, ki se prodaja kot edina prava ekonomska vera, ni trajnosten. Članek v Financial Times 24. 10. 2019 pravi: 'Če zelena rast ne obstaja, je edina pot za preprečitev podnebne katastrofe odrast sedaj, ne pa v 2050…'. Težave, ki jih neoliberalizem prinaša, so očitne in razsežne: uničenje okolja, veliko povečanje neenakosti v družbi, krepitev pravic in moči multinacionalk na račun kršenja demokracije itd.

Kako torej zagotoviti trajnostno odrast?

Vprašanje ni, ali je odrast mogoča ali ne, temveč ali jo bomo dosegli na trajnosten način ali pa se nam bo zgodila netrajnostno. Podnebna kriza nas lahko zelo hitro potisne v netrajnostno odrast, ki pa ne bo prijetna. Trajnostno odrast je treba razumeti kot popolno preoblikovanje naših družb in njihovih vrednot, ne pa samo zmanjšanje ogljičnega odtisa ali zmanjšanje BDP. Nihče iz znanstvene skupnosti, ki raziskuje trajnostno odrast, si ne prizadeva za negativno rast BDP. Zmanjšanje BDP je neizbežen rezultat trajnostne odrasti zaradi zmanjšanja snovnega pretoka. Eno je namreč krizo videti kot priložnost za spremembe, drugo pa trditi, da je cilj trajnostne odrasti gospodarska kriza. Trajnostna odrast je hipoteza, da je odrast gospodarstva lahko dosežena na družbeno trajnosten način.

Kako to mislite?

V praksi lahko odrast dosegamo skozi številne načine in noben od njih ni pretirano nov. Obstajajo že dolgo časa. Pomembno je, da vse načine povežemo v celovito sliko na drugačen način, kot smo to počeli do sedaj. Npr. pri ekonomskih praksah je pomembno, da ne razmišljamo o kovanju dobička, temveč o učinkovitem zadovoljevanju potreb. Pri trajnostnih ekonomskih praksah za odrast gre za prehod iz proizvodnje za izmenjavo, za prodajo, na proizvodnjo za rabo. Gre za zamenjavo plačanega dela s prostovoljno dejavnostjo, kar predstavlja dekomodifikacijo in deprofesionalizacijo dela. Gre za prakse, ki sledijo logiki, da se kroženje dobrin spodbudi vsaj delno skozi izmenjavo recipročnih »daril«, ne pa zgolj skozi iskanje dobička. Gre za prakse, ki nimajo vgrajene dinamike za akumuliranje kapitala in kjer odnosi med sodelujočimi temeljijo na intrističnih vrednotah. Primeri takih praks so lahko prehranske ali bivalne zadruge, proizvodno-potrošniške zadruge, urbano vrtnarjenje, lokalne valute, časovne banke, lokalne tržnice, neposredna menjava, zveze za varstvo otrok ali zdravstveno varstvo, deljenje stvari, skupnostno kmetovanje ali skupnostni energetski projekti.

Najbrž gre za spremembe tudi v družbenih podsistemih.

Za trajnostno odrast se bomo seveda morali pogovoriti tudi o novih družbenih ustanovah, ki bodo pomagale ločiti blagostanje od dela. Primeri takšnih ustanov so: t. i. shema zagotovljenega dela (job guarantee scheme), ki predlaga, da je država delodajalec v skrajnem primeru, ki lahko brezposelnost dobesedno izkorenini. Univerzalni temeljni dohodek, ki ga ob zagotavljanju visoke ravni siceršnjega socialnega varstva prejmejo vsi prebivalci in prebivalke, pokriva pa se iz progresivnega obdavčenja plač in dobičkov ter obdavčenja potrošnje. Potem maksimalni prihodek, ki bi omejil prihodke navzgor, krajšanje delovnega časa, preko katerega bi se delo razdelilo med več ljudi, kar bi vplivalo na zmanjšanje brezposelnosti in prerazporeditev bogastva. Tudi širitev prostovoljnega sektorja in krepitev javnih storitev. Na primer shema zagotovljenega dela lahko financira delo v varstvu, izobraževanju … Nenavsezadnje trajnostna odrast potrebuje tudi drugačne oblike demokratičnega udejstvovanja v družbi, predvsem v smeri povečanja neposredne demokracije, na primer lokalne javne skupščine, participativni proračuni … Na grobo predstavljene rešitve niso nič novega in so se v preteklosti pogosto pojavljale v različnih kontekstih. Kar je novega, je to, da je paket ukrepov za odrast del korenite spremembe sistema. Ni le cilj, ampak tudi sredstvo spremembe. Orisane prakse in družbene institucije so lahko zametki nove transformacije, ki se pojavljajo kot odgovor na pomanjkljivosti obstoječega sistema. Koncept odrasti je zanimiv zato, ker številne ponujene odgovore povezuje v okvir, ki ni samo hipotetičen, pač pa predstavlja tudi močno politično vizijo. Ta bi lahko preobrazila družbo.

Toda presenetljiva je ugotovitev ene izmed mednarodnih raziskav o tem, kaj kažejo rezultati krožnega gospodarstva. Poročilo Circularity Gap Report navaja, da EU porabi približno osem milijard ton materiala za proizvodnjo energije in drugih proizvodov, le 0,6 milijarde ali 7,5 % tega materiala pa izvira iz krožnega materiala, reciklaže. Zapiranje snovnih tokov je počasno. Tudi v Sloveniji. Kako spodbuditi krožno gospodarstvo in tako zmanjšati rabo materiala za primarno proizvodnjo?

Koncepta zelene rasti in krožnega gospodarstva sta se pojavila kot prevladujoča odziva politike na podnebne spremembe in ekološki zlom. Oba koncepta trdita, da je nadaljnja gospodarska širitev združljiva z ekologijo našega planeta, saj nam bodo tehnološke spremembe in kroženje virov omogočile absolutno ločitev rasti BDP od uporabe virov. Podobno kot omenjeni Circularity Gap Report tudi za zeleno rast študije ne kažejo najbolje. Empirični dokazi o porabi virov in emisijah ogljika namreč ne podpirajo teorije zelene rasti. Študije ugotavljajo, da ob nenehni gospodarski rasti na svetovni ravni ni mogoče v absolutnem smislu ločiti uporabe virov od rasti BDP. In še, da je tudi pod najbolj optimističnimi pogoji zelo malo verjetno, da bomo rast izpustov toplogrednih plinov pravočasno ločili od rasti BDP, da bi preprečili globalno segrevanje nad 1,5° C ali 2° C. Do sedaj torej ni empiričnih dokazov, da bi se zgodila ločitev rabe materialov od gospodarske rasti. To velja za materiale, energijo, vodo, toplogredne pline, zemljišča, onesnaževala vode in izgubo biotske raznovrstnosti, za katere je ločevanje le relativno, in / ali le občasno upoštevano in / ali samo lokalno. Študije zato zaključujejo, da je zelena rast napačno zastavljen politični cilj in da morajo oblikovalci politik resno razmisliti o drugih strategijah.

O katerih?

Trajnostna odrast sicer postavlja v ospredje zmanjšanje snovnih tokov oziroma snovnega metabolizma, vendar pa za razliko od konceptov zelene rasti in krožnega gospodarstva ne gleda samo na snovne tokove in izboljšanje tehnologij, temveč išče spodbude za zmanjšanje snovnih tokov na vseh področjih našega delovanja. Od ekonomske do politične organizacije družbe. Če naše družbe, gospodarstvo in politika ne bi bili tako močno vpeti v miselnost nenehne rasti, bi lahko razmeroma hitro prešli na prakse trajnostne odrasti, saj niso nič novega.

Z drugimi besedami. Ekonomski sistem, ki potrebuje vse hitreje rastočo potrošnjo in vse hitrejšo zastarelost izdelkov, da bi se sploh lahko obdržal, ne more zagotoviti zmanjšanja snovnih tokov. Če bi začeli razmišljati o drugačnem ekonomskem sistemu, takšnem, ki bi nam pomagal zadovoljevati resnične in z okoljem in družbo usklajene potrebe ljudi, bi bilo zmanjšanje snovnih tokov lažje izvedljivo.

Poglejmo Slovenijo. Koliko posodobljeni NEPN Slovenije upošteva negativne vplive gospodarske rasti in spodbuja koncept razvoja kakovosti življenja onkraj rasti? Kdo bo lahko odločilno vplival na doseganje ciljev pri zmanjšanju emisij TGP v Sloveniji, pri razogljičenju podjetja ali prometa in pri tem, da bo v industriji do leta 2030 v končni rabi energije delež OVE 30 %?

Po naši oceni predlagani NEPN ni naredil miselnega premika v trajnostno odrast, temveč temelji na globoko ukoreninjenih predpostavkah, da je treba energetiko načrtovati tako, da bo podpirala nenehno rast gospodarstva. Izhodišče dokumenta je, da napoveduje nadaljnjo rast gospodarstva in s tem nadaljnje povečanje rabe energije. Seveda bi lahko izhodišče postavili tudi drugače. Lahko bi izhajali iz premise, da moramo korenito zmanjšati rabo energije, ker trenutna raven ni trajnostna. Nato bi lahko iskali načine in korake, da to naredimo. Sedaj skuša dokument v veliki meri združevati nezdružljive cilje: nadaljnjo gospodarsko rast in zmanjšanje izpustov. Rezultat je takšen, da nam predlagana energetska politika še zdaleč ne bo pomagala narediti tranzicije, ki nas čaka – pa če to hočemo ali ne.

In kaj bi bilo bolje?

Bolje bi bilo, če bi nam NEPN pokazal smer k trajnostni odrasti. Seveda bi bilo to nezdružljivo z željami energetskih podjetij. Tudi na področju prometa ni vidnih in potrebnih premikov. NEPN bi lahko bolje izkoristil že obstoječe možnosti znotraj pravil EU, da svoje zdravje in infrastrukturo zaščitimo pred tranzitnim prometom, da ne govorimo o tem, da bi se morali na evropski ravni zavzeti za pravico, za zaščitimo svoje okolje in zdravje od prometa. Vendar je podobno kot v energetiki. Vsakič, ko se pogovarjamo o tem, kako se zaščititi pred tranzitnim blagovnim prometom, naši avtoprevozniki zagrozijo z blokado avtocest in zgodbe je nemudoma konec. Tako NEPN ostaja predvsem talec interesov in prevladujoče miselnosti o nenehni rasti. V tem trenutku je dokument morda dober kompromis med prevladujočimi interesi različnih lobijev, za resno energetsko tranzicijo in reševanje podnebne krize pa v tej obliki ne predstavlja kažipota.

Kaj bi morali zajemati koncepti odrasti države in podjetja? Je takšen koncept uresničljiv ob tem, da podjetje po tržni logiki želi najprej ustvariti dobiček? Kako bi morali na državni ali podjetniški ravni usklajevati logiko rasti in dobička na primer s podnebnimi spremembami in trajnostnim razvojem?

Samo s tržno logiko je težko razmišljati o odrasti, zato potrebujemo najprej drugačen pristop k ekonomskemu razmišljanju. Ekonomija se je razvila kot veda o gospodarjenju z omejenimi viri, šele v zadnjih desetletjih je postala predvsem veda o kovanju dobičkov na račun vsega drugega. Zato moramo dobro prevetriti naše pojmovanje ekonomije ter z njim povezane gospodarske politike, nato pa jih korenito preoblikovati. Logike dobička večinoma ni mogoče usklajevati z varstvom okolja, zato so tudi številne politike, ki naj bi npr. zaščitile podnebje, imele nezaželene učinke. Spodbude za obnovljive vire energije so namenjene za proizvodnjo čistejše energije, vendar so na nek način postale sredstvo za proizvajanje še več dobička, saj ljudje v njih vidijo predvsem investicijsko naložbo, na pa načina za pridobivanje energije. Dobičkonosnost je po navadi ključno merilo, ki prevlada nad vsem ostalim. Moramo se orientirati k miselnosti zadostnosti, zadovoljstva in proizvodnje za zadovoljevanje potreb, ne pa dobička. Zato je usklajevanje tržne logike in odrasti Sizifovo delo. Prej kot to razumemo, prej bomo sposobni preiti na drugačen način razmišljanja.

Zakaj so v Sloveniji ogroženi cilji pri uvajanju obnovljivih virov energije? Kje se najbolj zatika?

Močno se zatika pri tem, da je energetika velik posel. Ne gre samo za zagotavljanje energije, gre tudi za proizvajanje dobičkov. Veliki igralci, ki so do sedaj obvladovali peskovnik, bodo le težko dopustili, da bi se v peskovniku igral še kdo drug. S TEŠ 6 smo si zvezali roke za nekaj desetletij, ker smo ves denar, ki bi ga lahko namenili za varčno in učinkovito rabo energije ter obnovljive vire energije, zmetali v premogovni kotel. To je en element zgodbe. Drug pomemben element je to, da še zdaleč ne naredimo dovolj, da bi zajezili rast rabe energije. Namesto tega nenehno poskušamo graditi še več naprav za proizvodnjo elektrike in toplote. Tako poleg vsega pritiska na okolje in naravo, ki ga povzročajo že obstoječe naprave, dodajamo nove pritiske, kar povzroča veliko skrb okoljevarstvenikom in naravovarstvenikom. Trenutni nivo rabe energije zagotavljati z obnovljivimi viri energije je zelo težko, ker moramo grobo posegati v okolje in naravo. Zato je prvi korak iskati načine za zmanjšanje rabe energije. Namesto da napovedujemo več rabe elektrike za električne avtomobile in gradnjo novih elektrarn, bi morali iskati ukrepe za zmanjšanje potreb po mobilnosti in krepitev javnega potniškega prometa. Manjše in učinkovite rabe energije ne spodbujamo dovolj, radi pa bi pozidali vse. To povzroča konflikt z okoljem in naravovarstvom. Naprej bi se morali lotiti odrasti pri rabi energije, potem pa bo morda lažje narediti kaj za obnovljive vire energije.

Vendar projektov za OVE ni malo.

Pomembno je, kdo spodbuja projekte obnovljivih virov energije. Pri nas je pogosta praksa, da v obnovljive vire investirajo velika podjetja, ki se ne uskladijo z interesi okolja in/ali lokalnih skupnosti, kar povzroča konflikte. V projektih, kjer interes za rabo obnovljivih virov energije prihaja od posameznikov ali skupin posameznikov, je zgodba pogosto drugačna.

V razpravi je Predlog zakona o podnebni politiki. Napovedana je priprava dolgoročne podnebne strategije. Katerih dejstev Slovenija ne sme več odrinjati na obrobje razvoja politike, ko gre za podnebne spremembe?

Ocenjujemo, da se še vedno bistveno premalo zavedamo, da je podnebna kriza zelo resna, saj smo že globoko v njej. Ni nekaj, kar nas šele čaka. Zato zahteva resen in takojšen odziv. Po naši ustavi nam mora država zagotoviti varno življenjsko okolje. To je naša ustavna pravica. Znanstveniki opozarjajo, da je časa za zelo korenite spremembe ostalo le še zelo malo. Do 2030 moramo narediti velik napredek pri zmanjšanju izpustov, kar pomeni, da do takrat potrebujemo korenite spremembe. »Lepotni popravki« obstoječih politik ne zadostujejo. Zato mora država narediti vse potrebno, da nam zagotovi varno življenjsko okolje in skladno s tem oblikovati zakonodajo in ukrepe. Žal po več kot dveh desetletjih nenehnega opozarjanja na nujnost korenitih sprememb še vedno nismo napredovali dovolj. Naredili smo nekaj korakov, nekaj jih bo nedvomno prinesel tudi Zakon o podnebni politiki. Vendar za zdaj še ni videti, da bodo koraki dovolj veliki in narejeni pravočasno oz. da bodo v skladu z opozorili znanstvenikov. Še vedno ni jasno, da bo pravočasno ukrepanje za preprečitev podnebnih sprememb cenejše, kot da ne ukrepamo. Prav bi bilo tudi, da se že zdaj sprijaznimo s tem, da vsi iz te zgodbe ne bodo izšli kot zmagovalci. Še bolj prav pa bi bilo, da poskrbimo, da tisti, ki jih trenutni gospodarski in družbeni sistem najbolj marginalizira, ne bodo zaradi podnebnega ukrepanja še bolj tepeni. Seveda je potrebno videti, da se, po drugi strani, v prehodu v podnebno nevtralnost na številnih področjih odpirajo priložnosti za trajnostno odrast.

Kaj bi dodali posodobljenemu Nacionalnemu energetsko-podnebnemu načrtu Slovenije?

Popolnoma bi spremenili izhodiščno točko dokumenta. Namesto iz premise, da bomo v prihodnje rabili več energije, bi izhajali iz premise, da moramo drastično zmanjšati rabo energije oz. bi najprej dogovorili cilj, kje želimo biti leta 2050. Glede na cilj bi nato dogovorili pot do tja. Poskušali bi ugotoviti, kako zmanjšati rabo energije na način, ki ne bo bistveno ogrozil delovanja naše družbe. Veliko dobrih rešitev je že na papirju, drugod že tudi v praksi. Je pa jasno, da bi v tem primeru morali poseči tudi po nekaterih ne tako zaželenih ukrepih. Predvsem bi morali veliko narediti ne zgolj za tehnične in tehnološke spremembe, ampak tudi v ustroju družbe, dominantni družbeni paradigmi ter vedenju posameznikov. Namesto da naše energetske strokovnjake angažiramo predvsem za načrtovanje novih termoelektrarn in jedrskih elektrarn, bi morda lahko obstoječe rešitve za varčno in učinkovito rabo energije postavili bolj v ospredje in dobili kažipot za resno in pravično energetsko tranzicijo. Dokument bi potreboval cilje, ki so usklajeni z znanstvenimi priporočili in s cilji Pariškega sporazuma. Manjka mu jasna zaveza, da bomo do leta 2030 prenehali s kurjenjem premoga. Potrebujemo bistveno bolj ambiciozne ukrepe na področju prometa, kmetijstva in industrije ter takojšnjo odpravo vseh subvencij za fosilna goriva. Pomembna bi bila zaveza, da bomo vsaj 40 % evropskih sredstev za obdobje 2021 - 2027 porabili za podnebne ukrepe in da ne bomo z njimi financirali ukrepov, ki so v nasprotju s cilji zmanjševanja izpustov toplogrednih plinov. Ob vsem tem bi moral dokument tudi celovito nasloviti problematiko pravične energetske tranzicije.

Energetski sistem v državi je sredi zelenega prehoda, preobrazbe, da bi prišlo do njenega hitrejšega razogljičenja. Katere spremembe so nujne in kako lahko določene rešitve pospeši napovedan dvig cen emisijskih kuponov v prihodnjem letu?

Energetski sistem v Sloveniji še zdaleč ni sredi zelenega prehoda. Morda bi lahko rekli, da smo naredili šele nekaj drobnih korakov. Ravnokar smo si zgradili novo termoelektrarno, zato načrtujemo še naprej porabo premoga, investiramo v rabo plina in plinsko infrastrukturo. Velike količine denarja vlagamo v nadaljnjo rabo oz. celo povečanje rabe jedrske energije. V prihodnjih desetih letih se načrtuje le 2 % povečanje rabe obnovljivih virov energije. Vse to je narobe. Za hitrejši napredek na področju rabe obnovljivih virov je poleg ambiciozne politike na področju varčevanja z energijo in učinkovite rabe energije treba vlagati tudi v omrežje, da bo pripravljeno na rast razpršenih in variabilnih obnovljivih virov energije. Prav tako je treba vlagati v razvoj hranilnikov energije. Administrativno in finančno bi bilo treba podpreti tudi skupnostne projekte rabe obnovljivih virov energije. Računati na to, da bo cena emisijskih kuponov naredila čudeže in povzročila tektonske premike, je nekoliko preveč optimistično. Pri emisijskih kuponih smo naredili napako, vključno z okoljevarstveniki, ki smo to zahtevali, ker smo razmišljali o rešitvah z vidika današnjih tržnih mehanizmov. S postavljanjem cene onesnaženju smo v bistvu samo dali moralno odvezo za onesnaženje. Vsak, ki si lahko to privošči, lahko onesnažuje. Ne bi smelo biti tako. Ampak ker jih pač imamo, bo treba predvsem zagotoviti, da se napovedan dvig cen ne bo prelil predvsem na pleča že sicer najbolj obremenjenih delov prebivalstva, ki si ne morejo privoščiti učinkovitih naprav, električnih avtomobilov ali izoliranih hiš oziroma stanovanj.