Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

S predlaganimi ukrepi so cilji oddaljeni, največji izziv sta promet in TEŠ - EOL 143

Mladi za podnebno pravičnost in NEPN | D. E. |
 
V gibanju Mladi za podnebno pravičnost, ki so skupinsko odgovarjali na vprašanja, niso zadovoljni z odgovori Vlade na njihove zahteve. Tudi z neambicioznimi ukrepi posodobljenega NEPN niso, saj po njihovem ne predlagajo dovolj učinkovitih rešitev za podnebno krizo. Posebej jih moti preveč oddaljen rok za zaprtje TEŠ. Prav tako je celo predvideno precejšnje povečanje prometa do leta 2025. Na vprašanje, ali se zavedajo posledic zaprtja TEŠ, ki prispeva tretjino električne energije, odgovarjajo pritrdilno. Menijo, da so rešitve na pladnju, a ni politične volje za njihovo aplikacijo. Kot možni rešitvi izpostavljajo URE in OVE. Med drugim navajajo, da je Društvo za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS) pripravilo karto tehničnega potenciala vetrnih elektrarn in da lokacij ne manjka. Gibanje Mladi za podnebno pravičnost se ne bo preoblikovalo v zeleno stranko, prepričani pa so, da se bo njihovo gibanje še širilo.
 
Mladi za podnebno pravičnost foto: Nejc Trampuz
Mladi za podnebno pravičnost foto: Nejc Trampuz

Zakaj ste se v gibanju Mladi za podnebno pravičnost odločili za ponovni podnebni štrajk? Katere ukrepe vlade ste pričakovali, a jih ni bilo?

Vlada v času od prvega štrajka ni naredila ničesar kljub temu, da smo nanjo naslovili 10 konkretnih zahtev. Nanje se je odzvala s petimi povedmi in veliko mero pokroviteljstva. Poleg tega je vlada v tem času nadaljevala z izvajanjem nekaterih politik, ki podnebne krize ne rešujejo, temveč jo poglabljajo. Mislimo predvsem na osnutek Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta. Posodobljen osnutek dokumenta, objavljen v začetku septembra, je še vedno podnebno in socialno premalo ambiciozen.

Zakaj?

Zaprtje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) postavlja v leto 2050 kljub temu, da bi se morala po besedah znanstvenic in znanstvenikov in v skladu s Pariškim sporazumom zapreti do leta 2030. Pri tem se sklicuje na tehnologije prihodnosti, ki naj bi iz zraka zajemale in skladiščile ogljik, čeprav te trenutno niso v rabi v nobeni termoelektrarni na lignit na svetu. Na našo zahtevo je bila sicer ustanovljena delovna skupina za zaprtje TEŠ, vendar ni dobila časovnega mandata in je torej le brezzobi tiger. S tem odgovornost do okolja ter delavcev in delavk prenaša na naslednje vlade ter zmanjšuje možnost za pravočasno zaprtje in pravično tranzicijo. Poleg tega načrt v vseh treh scenarijih predvideva povečevanje prometa vsaj do leta 2025, kar je problematično že samo po sebi, še bolj pa zaradi tega, ker je Slovenija na tem področju globoko v rdečih številkah do okolja. Namesto da bi država denar investirala v izboljšanje javnega potniškega prometa, predvsem predpotopne železniške infrastrukture, želi finance raje preusmeriti v širjenje obvoznice in s tem spodbujati osebni promet, kar je nesprejemljivo.

Do posodobljenega NEPN ste kritični, ker je premalo ambiciozen. Pri tem navajate kot primer postopno zapiranje Termoelektrarne Šoštanj in Premogovnika Velenje, češ da je prestavljeno preveč v prihodnost. Katere jasnejše odgovore NEPN zahtevate?

Glavni problem je prepočasna časovnica zaprtja TEŠ in Premogovnika Velenje ter premalo ambiciozni ukrepi na področju prometa. Z ukrepi, ki jih trenutno predvideva NEPN, Slovenija ne bo dosegla razogličenja do leta 2050, kar je kot nujen cilj postavil Medvladni panel za podnebne spremembe (ang. International Panel for Climate Change). Prav tako ne bomo dosegli zaveze o opustitvi rabe premoga do leta 2030, k čemur smo se zavezali s podpisom Pariškega sporazuma. Posredno so z NEPN-om povezane tudi ostale zahteve gibanja, kot npr. zahteva o ozelenitvi proračuna, spodbujanju krožnega gospodarstva ter zahteva o zagotavljanju kakovostnih in dostopnih javnih stanovanjih, kar je povezano z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov v prometu in učinkovito rabo energije.

O rokih za zaprtje TEŠ so različna mnenja predvsem zaradi tega, ker prispeva tretjino električne energije in stroka meni, da bi se lahko v primeru prehitrega zaprtja Slovenija znašla v mrku. Ali ste morda seznanjeni s posledicami zaprtja TEŠ, kaj predlagate kot alternativo?

Pomisleki, kako nadomestiti tako velik vir energije, kot je TEŠ, so tehtni, a ne nepremostljivi. Do zaprtja je še več kot desetletje, kar je, če začnemo ukrepati danes, dovolj dolga doba za iskanje rešitev. Pravzaprav so že na pladnju, ni pa politične volje za njihovo aplikacijo. Ključno je, da Slovenija naredi načrte za zmanjševanje porabe energije in povečevanje učinkovite rabe energije (URE) za vse sektorje, saj je okolju najprijaznejša oblika energije tista, ki je ne potrebujemo. Ukrepi URE so ekonomsko najbolj smiselni energetski ukrepi. Industrija v Sloveniji na primer porabi kar okoli 50 % vse elektrike. Od tega polovico le 20 najbolj potratnih podjetij, država pa jim v zameno za cenejšo ceno elektrike ne postavlja nobenih resnih pogojev za zmanjševanje njene porabe. Poleg tega lahko dosežemo signifikantne spremembe z demokratizacijo energetike, torej s spodbujanjem energetskih objektov v rokah posameznikov, skupnosti in občin. Dobički in drugi pozitivni učinki energetskih objektov bodo ostali v sami skupnosti, namenjeni pa bodo zadovoljevanju skupnostnih potreb, kot so obnova vrtca, pomoč starejšim in podobno.

Vendar se OVE uvajajo prepočasi, razlogi so različni.

V Sloveniji obstaja mnogo, za zdaj še neizkoriščenih sprejemljivih lokacij za umeščanje OVE v prostor. Konstruktiven pristop za identifikacijo takšnih območij so pred leti ubrali v Društvu za opazovanje in proučevanje ptic Slovenije (DOPPS), kjer so karto tehničnega potenciala vetrnih elektrarn prekrili z naravovarstveno karto Slovenije. Prišli so do zaključka, da je okoli 70 % vseh površin s tehničnim potencialom. Gre za več kot 18.600 hektarov, s stališča varovanja ptic povsem sprejemljivih za izgradnjo vetrnic. S problemom nestanovitnosti energije, pridobljene iz obnovljivih virov, ki predstavlja glavni pomislek za širšo aplikacijo tovrstnih elektrarn, se nekateri akterji na slovenskem trgu, na primer Gen-I d.o.o, aktivno ukvarjajo in razvijajo inovativne prakse uravnavanja porabe in proizvodnjo elektrike. Prejšnji mesec sta družbi Eles in Gen-I tudi podpisali sporazum o vzpostavitvi konzorcija za pospešitev zelene transformacije slovenske energetike s pomočjo pametnih omrežij.

Za pripravo načrtov za izvedbo alternativnih praks je potrebna vzpostavitev skupine različnih strokovnjakov, ki bo prihodnja tri leta na nacionalni ravni vodila in koordinirala resno debato, temelječo na družboslovno-humanističnih in naravoslovno-tehničnih vidikih, in sicer z različnimi relevantnimi akterji o tem, ali potrebujemo večji nizkoogljičen, pasoven vir energije za stabilno delovanje omrežja po zaprtju TEŠ leta 2030 (in NEK1 s koncem življenjske dobe leta 2043) ali ne.

Kako lahko Slovenija doseže 40-odstotno znižanje izpustov toplogrednih plinov v prometu do leta 2040, če je hkrati napovedana visoka rast osebnega in tovornega prometa? Ali mladi dovolj sodelujejo v oblikah prometa, ki znižujejo emisije?

Če želimo pravočasno zmanjšati emisije toplogrednih plinov in se s tem izogniti katastrofalnim posledicam podnebnih sprememb, se ne moremo ozirati zgolj na ustaljene trende. Vprašati se je potrebno, kaj takšne trende vzdržuje, ali zakonodaja, javne politike, subvencije ipd., in pričeti problematiko obravnavati celostno. Osebni in tovorni promet sta tesno povezana s prostorsko in širšo razvojno politiko Slovenije. Če želimo zmanjšati obseg prometa oziroma prometnih tokov, potrebujemo tudi dobro zastavljeno prostorsko in stanovanjsko politiko z dostopnimi stanovanji v centrih mest. Prostor v veliki meri določa potencialno povpraševanje po potovanjih, zato je v tej luči smiseln policentričen razvoj države z mesti kratkih poti. Zmanjšanje tovornega prometa bomo prav tako lažje dosegli s spodbujanjem rabe lokalnih izdelkov, za katere je potrebno opraviti manj kilometrov, da prispejo do potrošnika. Pomembno vlogo pri razogljičenju ima lahko tudi sprememba načina vračila nadomestila za prevoz na delo.

In prehod na trajnostne načine mobilnosti?

Seveda, od večjega poudarka na aktivni mobilnosti, kot je kolesarjenje in pešačenje, učinkovitega in dostopnega javnega prevoza, do bolj odgovorne rabe osebnih vozil, kot sta souporaba, elektrifikacija. Tudi pri tem so potrebne korenite in celostne spremembe. Potrebujemo infrastrukturo, ki takšno mobilnost sploh omogoča. A nedavne politike prikazujejo drugačno sliko. Marca letos je bil govor o širitvi obvoznice in avtocestnih krakov do Ljubljane. S takšnimi ukrepi niti ne rešujemo prometne gneče, hkrati pa s tem privlačimo še več motornega prometa.

Mladi?

Že sedaj aktivno sodelujejo v nizkoogljičnih oblikah prometa. Od kolesarjenja, rabe javnega prevoza do vse večje souporabe osebnih vozil. A pogosto se uporaba avta kaže kot mnogo bolj racionalna odločitev, saj državne politike to spodbujajo. Zato je izredno pomembno, da se ne zanašamo zgolj na osebne vzgibe. Soočasno moramo poskrbeti, da se lokalni in državni odločevalci pričnejo zavedati potrebe po celostni transformaciji ter da temu sledijo tudi njihovi konkretni ukrepi in politike.

Podnebnim štrajkom so se nekatere občine pridružile, druge ne. Zakaj? Kako je vaše gibanje organizirano po Sloveniji?

Na dan prvega velikega podnebnega štrajka 15. marca so bili protesti organizirani v 10 slovenskih krajih, drugemu velikemu podnebnemu štrajku 27. septembra pa se je priključilo 14 krajev. Upamo si trditi, da se bodo ob naslednjem protestu mobilizirali tudi mladi in ostali v nekaterih krajih, kjer do sedaj še niso vzpostavili lokalnih organizacijskih skupin. Za njihovo vzpostavitev je potrebnih nekaj vztrajnih in samoiniciativnih posameznikov, ki prevzamejo pobudo in začnejo z organiziranjem. V Ljubljani imamo aktivno delovno skupino, ki skrbi za povezave s skupinami iz ostalih krajev. Ker smo Mladi za podnebno pravičnost decentralizirano gibanje, si lahko vsaka skupina zastavi aktivnosti in razvoj glede na lastne zmožnosti. Kar je skupno vsem skupinam, je nekaj temeljnih dokumentov, kot so npr. smernice in zahteve gibanja.

Vaših zahtev za podnebno pravičnost je več. Katerim bi dali prednost in koga posebej naslavljate pri navajanju, da je politika v zadnje pol leta naredila premalo za okolje?

Podnebna kriza je kompleksen problem, ki zahteva reševanje na holističen način, zatorej posebej ne bi izpostavljali nobene izmed zahtev. Nujno potrebno je namreč ukrepanje na več področjih hkrati. Jasno pa je tudi, da z našimi zahtevami naslavljamo odgovorna ministrstva ter javne institucije, ki bi se trenutno morale ukvarjati z reševanjem podnebne krize, pa se ne.

Med drugim se zavzemate za spodbujanje naravne, lokalno pridelane in pretežno rastlinske prehrane. Koliko so mladi dovzetni za takšne pobude, saj je tudi med njimi popularno »hitro« prehranjevanje?

Zavedati se moramo, da bodo v prihodnosti nujno potrebne spremembe na področju prehrane na ravni potrošnika kot na ravni sistema. Poleg tega pa je hrana temeljna življenjska dobrina. Dejstvo je, da si večina ljudi želi jesti zdravju in okolju prijazno. Veliko pripadnikov gibanja se tako že sedaj aktivno zavzema za takšne pobude in tudi živi v skladu z njimi. Še vedno pa smo kot posamezniki podvrženi sistemu, ki ne deluje v tej smeri. Dandanes je namreč na policah trgovin precej težje najti lokalno pridelano, kakovostno in cenovno dostopno hrano kot pa precej cenejše in manj kvalitetne uvožene izdelke. Glede na omejene ekonomske zmožnosti mladih to pogosto pomeni, da so primorani izbrati slednje. Ravno zato se v naši zahtevi obračamo na državo in od nje zahtevamo, da prepozna pomen potrošnje zdrave in okoljsko vzdržne hrane na državni ravni. To naj se pozna v regulatornih ukrepih, ki naj med drugim obsegajo spremembe v sistemu subvencioniranja, obdavčevanje živil glede na njihov okoljski odtis ter posodobitvi prehranskih smernic v skladu z okoljskimi in zdravstvenimi vidiki.

Kaj je podnebna pravičnost in koliko posluha je zanjo v Sloveniji? Kateri del mladine in drugih privržencev se vam pridružuje in koliko vas posluša oblast?

Podnebno pravičnost definiramo kot dostojno življenje na ohranjenem planetu za vse. Dostojno življenje na uničenem planetu ni mogoče. Življenje v revščini na ohranjenem planetu pa je nesprejemljivo. Konkretneje in na kratek rok to pomeni ohranjanje in širjenje delavskih in socialnih pravic, demokratizacijo energetike in drugih področij družbe, vključevanje posameznikov in posameznic, različnih organizacij, društev in drugih v odločevalski proces ter reševanje podnebnih sprememb v skladu z upoštevanjem neenake odgovornosti pri njihovem povzročanju. Zgodovinsko gledano je t.i. razviti svet odgovoren za okoli 80 % vseh emisij TGP. Podnebna pravičnost je poglaviten del naših prizadevanj, za kar pa, po odzivu sodeč, politika še nima pravega posluha. Vidimo pa, da se pomembnosti problematike vedno bolj zaveda širša javnost.

Se bo gibanje Mladi za podnebno pravičnost odločilo tudi za sodelovanje na naslednjih volitvah v Državni zbor, saj se vloga zelenih v Evropi krepi?

Zavedamo se problema, da v Sloveniji ni resne zelene stranke, ki bi aktivno naslavljala okoljske probleme, s katerimi se soočamo. Kljub temu se gibanje ne bo preoblikovalo v politično stranko. Je pa možno, da se bo vzporedno z gibanjem oblikovala kakšna politična stranka, ki je pa zaenkrat še ni na vidiku. Menimo tudi, da bi preoblikovanje gibanja v politično stranko negativno vplivalo na razvoj in rast gibanja, saj bi s tem izgubili vlogo in možnosti, ki jo imamo kot samoiniciativno in odprto gibanje.