Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Za strateško usmeritev elektroenergetike ni dileme – maksimalna dekarbonizacija - EOL - 141

Zelena energetska revolucija | Jože Volfand |
 
Elektroenergetika zahteva strateški razvojni dokument, dr. Dejan Paravan, direktor strateškega inoviranja v GEN-I o srednjeročnem načrtu za prihodnje desetletje pa nima dileme. Njegov odgovor – maksimalna dekarbonizacija elektroenergetike. Zato tudi na vprašanje, kaj je največji izziv v zeleni energetski revoluciji, odgovarja, da sta to razvoj OVE in elektrifikacija. V prihodnjem desetletju naj bo usmeritev torej v OVE, v moderno tehnologijo pametnih omrežij, v URE in v elektrifikacijo transporta in ogrevanje. A tudi že v osnovne priprave v NEK 2. GEN-I želi biti nosilec zelene energetske revolucije v Sloveniji, kar med drugim že dokazuje z več kot 1000 postavljenimi sončnimi elektrarnami. Glede težav pri umeščanju hidroelektrarn v prostor bo morala država zavzeti odločnejšo vlogo, kar zadeva uporabnike, pa morajo vedeti, da »nič več ne bo tako, kot je bilo«, je prepričan dr. Dejan Paravan.
 

Če je pred Slovenijo desetletje zelene energetske revolucije, kaj bo posebej zaznamovalo energetiko v tem desetletju? Ali lahko rečemo, da Slovenija ni na začetku, a tudi ne med prodornejšimi?

Vaša trditev drži. Po poročilu World Energy Council »World Energy Trilemma Indeks« za leto 2018 je Slovenija na izjemno visokem šestem mestu na svetu. Trilemma indeks je sestavljen iz treh dimenzij - zanesljivost oskrbe, dostopnost in cenovna ugodnost oskrbe z energijo ter okoljska in trajnostna sprejemljivost. Tretja dimenzija indeksa, trajnostni vidik energetike, je sicer naša najšibkejša, smo na 56. mestu med 125., kar pomeni, da lahko na tem področju naredimo še veliko. V proizvodnem miksu električne energije imamo velik delež proizvodnje iz klasičnih hidroelektrarn in iz trajnostne jedrske energije. Vendar smo naredili premalo na področju investicij v novejše obnovljive vire energije, kot sta sonce in veter.

Kaj je torej večji izziv v zeleni energetski revoluciji – odvisnost Slovenije od uvoza energije ali razvoj OVE?

Vsekakor OVE in elektrifikacija. Z elektrifikacijo transporta in elektrifikacijo ogrevanja lahko nadomestimo fosilne vire, ki jih danes uvažamo in ki tvorijo večji del energijske uvozne odvisnosti Slovenije. Če povečamo delež izkoriščanja OVE, bomo posledično tudi zmanjšali uvozno odvisnost Slovenije.

Potemtakem se ve, kaj bi morali opredeliti kot glavne stebre v strateškem razvojnem dokumentu, ki ga kar naprej zahteva energetika? Ali se vam ne zdi, da je razvojna smer jasna, a so težave pri konkretnih odločitvah? Na primer – ali v prihodnjem desetletju vsa sredstva v OVE ali v drug blok NEK?

Sam glede srednjeročnih strateških usmeritev v naslednjem desetletju nimam dileme. Dolgoročna usmeritev do 2050 je jasna: maksimalna dekarbonizacija elektroenergetike. To lahko dosežemo z učinkovito rabo energij, s prehodom na OVE in z že omenjeno elektrifikacijo. Ali bodo nove tehnologije pridobivanja energije iz OVE in hranjenja energije dovolj, danes z gotovostjo ne moremo trditi. Zato moramo ohranjati znanje in izvajati osnovne priprave za NEK 2. Če se temu znanju in tradiciji odpovemo, naredimo strateško napako. Ker pa NEK 2 ni potrebno graditi pred 2030, je srednjeročna usmeritev za naslednjih deset let, do 2030, popolnoma jasna: obnovljivi viri energije, moderne tehnologije pametnih omrežij, ukrepi učinkovite rabe energije in elektrifikacija transporta in ogrevanja. Na tem področju mora Slovenija postaviti zelo konkreten akcijski načrt.

Kako konkretno na primer pri e-mobilnosti, kot jo želi razviti Slovenija?

Kot navaja Trilemma Indeks, je Slovenija po zanesljivi oskrbi na izjemnem drugem mestu na svetu. To pomeni, da je naš elektroenergetski sitem zgrajen zelo dobro. Zadnje mednarodne in tudi domače študije kažejo, da elektrifikacija transporta, ki je izvedena na pravilen, pameten način, ne ogroža elektroenergetskega sistema, razen na posameznih lokalnih točkah. Z uvedbo pametnih načinov polnjenja električnih vozil ter razvojem uporabniku prijaznih storitev polnjenja lahko obremenitveni diagram v omrežju celo izboljšamo, ne pa poslabšamo. Mislim na primer na polnjenje električnih vozil v obdobju visoke proizvodnje iz sončnih elektrarn. Zato morajo upravljavci elektroenergetskih omrežij bolj poudariti ukrepe za razvoj pametnih omrežij ter izvajati klasične ukrepe nadgradnje in prenove omrežja kasneje ali tam, kjer je to nujno potrebno.

S katerimi projekti in rešitvami pa bo skupina GEN-I kot nosilec energetske revolucije prispevala, da bo Slovenija poslovala s čim manj ogljika? Zdajšnji podatki kažejo, da gospodarska rast povzroča več emisij. To pomeni, da gospodarstvo, zlasti industrija počasi uvajata zelene energetske rešitve?

GEN-I pospešeno razvija rešitve, ki odjemalcem omogočajo znižanje ogljičnega odtisa. Smo največji ponudnik v Sloveniji na področju samooskrbe z energijo sonca. V Sloveniji smo postavili že preko 1000 sončnih elektrarn, ki našim odjemalcem omogočajo znižanje ogljičnega odtisa. Poleg tega razvijamo storitve na področju e-mobilnosti in upravljanja z energijo. V ta namen pospešeno elektrificiramo naš vozni park družbe. Imamo že preko 30 električnih vozil in priključnih hibridov. Vse naše lokacije opremljamo s polnilnicami za pametno polnjenje in s sistemi za upravljanje z energijo. S tem želimo pokazati tudi drugim, na kakšen način je možno izvesti in živeti zeleno transformacijo.

Doslej ste tudi večkrat poudarili, da vaše uporabnike in partnerje vabite k sodelovanju v zeleno energetsko revolucijo, a da veste, da gre za tek na dolge proge. Kako pojasnjujete, da se podjetja prepočasi odločajo za namestitev sončnih elektrarn in za lastne vire energije? Podatki za leto 2018 niso spodbudni.

Projekti samooskrbe pri odjemalcih so danes ekonomsko povsem upravičljivi, če gledamo življenjsko dobo elektrarn, ki znaša vsaj 25 do 30 let. Takšen način oskrbe z energijo iz sonca je cenejši, kot če se odjemalec v tem času v celoti oskrbuje na klasičen način iz omrežja. Težava nastane, ko se podjetja odločajo, kam usmeriti svoj investicijski potencial. Takrat elektrarna za samooskrbo tekmuje z drugimi investicijskimi priložnostmi v podjetju, ki imajo morda hitrejšo dobo vračanja ali večji vpliv na poslovanje podjetja. Zato podjetje investicije v sončno elektrarno ne izvede ali jo zamakne. Torej je zelo pomembno, da podjetja gledajo dolgoročno, širše in odgovorno do okolja, saj je Zemlja le ena. Ker se ta zavest med podjetji dviga, sem prepričan, da bomo v prihodnjih letih priča občutnemu porastu projektov za samooskrbo iz sonca.

Sestavni del energetske zelene revolucije naj bi bila optimalna raba električne energije – še posebej, ker poraba ni pokrita z domačimi proizvodnimi viri. Poleg tega je tretjina energije iz fosilnih goriv. Kaj storiti?

Zagotovo je kWh energije, ki se ne porabi, najcenejša in najbolj čista. Zato so ukrepi učinkovite rabe energije nujni. Z digitalizacijo v energetiki se veča preglednost nad porabo energije, kar bo omogočalo optimalnejšo rabo energije in napredek tudi na tem področju. Drugi ukrep pa je že omenjena elektrifikacija. Ko preidemo iz rabe fosilnih virov, ki jih večinoma uvažamo, na električno energijo, se nam odpre možnost, da te potrebe pokrijemo z OVE in da znižamo uvozno odvisnost Slovenije.

Investicije v zasebne inteligentne polnilne postaje, v samooskrbno s sončno energijo, male hidroelektrarne? S katerimi sredstvi bi lahko spodbudili interes posameznika, kaj bi morala še postoriti država, kaj banke, kaj podjetja? Ali se vam ne zdi, da banke še niso spoznale zelene energetske tranzicije za poslovno priložnost?

Trenutno živimo v obdobju konjunkture in obdobju, ko so finančni viri na razpolago in to po rekordno nizkih obrestnih merah. GEN-I je prvi med slovenskimi podjetji izdal zeleno obveznico in si s tem zagotovil namenski vir sredstev za investicije v projekte zelene transformacije. Zato pomanjkanja finančnih virov ne bi postavil kot primarno oviro zelene transformacije.

A so drugačni zapleti pri naložbah v hidroelektrarne. Proizvodnja hidroenergije ni odvisna le od vremenskih razmer in drugih nihanj, pač pa tudi od drugih vplivov. Kako bi morali opredeliti vlogo različnih deležnikov pri sprejemanju odločitev o umeščanju hidroelektrarn v prostor, saj sedanje zamude pri gradnjah zahtevajo ustrezen odziv države?

Težave z umeščanjem hidroelektrarn, tako velikih kot malih, so že dlje časa rak rana tega področja. Tu bi morala država zavzeti odločnejšo vlogo pri umeščanju tovrstnih objektov v prostor v luči širšega nacionalnega interesa. Proizvodnja in pretvorba energije je vedno povezana z določenimi vplivi na okolje.

NEPN bo za obdobje do leta 2030 določil cilje, politike in ukrepe Slovenije na petih razsežnostih energetske unije: razogljičenje, energetsko učinkovitost, energetska varnost, notranji trg ter raziskave, inovacije in konkurenčnost. Kako sodeluje energetika pri tem dokumentu in kaj je največji izziv za elektroenergetski sistem?

Dosedanje aktivnosti na NEPN še ne dajejo kakšnih posebej pozitivnih obetov. Nekako se je težko izogniti občutku, da se naši politiki ne zavedajo dovolj resnosti problematike podnebnih sprememb. Zato bo jeseni o tej temi še zagotovo precej debate. Glavni izziv bo seveda promet in naraščajoči izpusti v prometu, pa tudi pri energetiki vse dileme še niso rešene. V mislih imam predvsem cilje za opuščanje uporabe premoga in načrt za zapiranje premogovnika Velenje. Sam zagovarjam večjo ambicioznost na tem področju. Zagotovo pa je povsem spregledano področje prilagoditve elektro omrežij na nove razmere, ki bodo posledica elektrifikacije vsega. Za energetike je to nedvomno najpomembnejši izziv.

Letos je GEN-I sodeloval pri naložbi prvega sistema s samooskrbo z električno energijo iz sonca v stanovanjskem bloku. Je kaj posnemovalcev po Sloveniji?

Kolikor mi je poznano, je naš projekt na Jesenicah še vedno edini tovrstni projekt v Sloveniji. Zanimanje za nove projekte obstaja, zato bomo zelo verjetno kmalu postavili nove sončne elektrarne na večstanovanjskih stavbah. Vmes se je nekoliko spremenila regulativa na tem področju. Ta omogoča nove oblike energetskih skupnosti, ki bodo dodatno pospešile tovrstne projekte.

Nacionalnemu energetsko-podnebnemu načrtu se bo moral prilagoditi tudi Energetski koncept. Kaj bo to pomenilo in ali bodo večino bremena prehoda v brezogljično družbo nosila elektrodistribucijska podjetja?

Zelena transformacija in prehod v brezogljično družbo zahtevata investicije in nov način rabe energije pri odjemalcih, ti pa so povezani na elektrodistribucijsko omrežje. Posledično se bo na tem delu omrežja marsikaj dogajalo. Je pa zmotna razlaga, da bomo zaradi tega morali enormno ojačati elektrodistribucijsko omrežje. Prav tako me moti trditev, da bo to za elektrodistribucije »breme«. Raje bi govoril o izzivih. O izzivih, kako v elektrodistribucijskem omrežju maksimalno izkoristiti moč novih naprednih tehnologij pametnih omrežij, da se klasične investicije v jačanje omrežja zamakne v prihodnost in izvede ciljno tam, kjer so te nujno potrebne. Elektroinženirji smo v preteklosti dokazali, da znamo vzpostaviti in upravljati zanesljiv elektroenergetski sistem. Z nadgradnjo kompetenc, pozitivnim pristopom do novih naprednih tehnologij in vzpostavljanjem interdisciplinarnih teamov, tako sem prepričan, bomo kos tudi zeleni transformaciji elektroenergetskega sistema.

Kaj lahko pričakuje posameznik, porabnik v zeleni energetski tranziciji in kaj mora storiti sam, da bo njen sokreator?

Uporabnik naj pričakuje, da nič ne bo več tako, kot je bilo. Zadnjih 100, 200 let je bil uporabnik razvajen zaradi kurjenja fosilnih goriv, ki so sicer zelo prijazna za uporabo, a so se v zemeljski skorji formirala in skladiščila več sto milijonov let, mi se pa že sprašujemo, ali gredo zaloge h koncu. Poleg tega, da so ti viri omejeni, imajo dokazane negativne posledice na naše okolje. Zaradi tega mora vsak izmed nas prevzeti del odgovornosti in postati ozaveščen in odgovoren porabnik energije. To lahko stori že danes. Postavi sončno elektrarno za samooskrbo, kupi električni avto, skrbi za čim manjšo rabo energije, npr. gre v službo peš ali s kolesom, se v službo pelje s sodelavcem in ne sam ter podpira iniciative zelene transformacije.