Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Vsak vrtiček in vsaka rastlina na domači prsti sta najboljša popotnica mladim - EOL 140

Vrtnarjenje in zdravo okolje | Jožica Golob-Klančič |
 
Pri vzgoji otrok, ki bodo za nami prevzeli štafeto varovanja (ali uničevanja) veje, na kateri sedimo – bivalnega okolja, je naša generacija popolnoma zamočila. Odkar smo se le začeli trezniti in opažati posledice popolnoma nerazumnega odnosa do okolja in s tem povezane klimatske spremembe, o tem veliko govorimo in pišemo. A še vedno nismo prav doumeli problema v povezavi s plodno zemljo. Gozdno, poljsko in vrtno seveda. Ne zavedamo se, kako pomembna za preživetje človeštva je prav lokalna zemlja (ali prst) in rastline na njej. Divje in gojene. Pri tem šteje tudi vsak vrtiček, vsaka lončna rastlina in vsak šopek cvetja.
 
Jožica Golob-Klančič
Jožica Golob-Klančič, Vrtnarija Trajnice Golob-Klančič

Uničevanje deževnih gozdov smo že prepoznali kot globalno nevarnost. Fosilna goriva so prepoznana kot uničevalci našega ozračja. O novodobni kolonizaciji tako imenovanega nerazvitega sveta s strani multinacionalk vemo že marsikaj. Uničevanje tradicionalnih načinov pridelave hrane in oskrbe z vodo za potrebe vsakovrstnih plantaž, od banan do rezanega cvetja, pa še nismo razumeli kot globalni problem. Revščino in lakoto, ki jo v Afriki in Južni Ameriki, v nerazvitem svetu torej, s tem dejansko povzročamo, skušamo kompenzirati (ali blažiti) s pošiljanjem mleka v prahu in ustekleničene vode, kar je svojevrsten sarkazem in cinizem.

V zavest sodobnega civiliziranega človeka se je vgnezdilo prepričanje, da se pridelovati domačo, lokalno in sezonsko hrano, da o okrasnih rastlinah niti ne govorimo, ne splača. Sploh pa moramo razvijati moderne tehnologije in skrbeti za stalno gospodarsko rast. In nič drugega za naš obstoj in naš gospodarski uspeh ni tako pomembno kot robotizacija, vesoljske tehnologije in seveda farmacevtska industrija. Hrano naj za nas pridelujejo tisti, ki drugega ne znajo: krompir v Egiptu, jagode v Španiji, paradižnik v rastlinjakih na Nizozemskem, cvetje na Kostariki in v Afriki in Aziji. Organska gnojila za vrtičke, pa vulkanski pesek in šoto bomo pripeljali na tisoče kilometrov daleč, češ da so ekološki. A ne vprašamo se, kako na ekologijo vpliva poraba fosilnih goriv za letala in ladje, s katerimi pripeljemo ekološke vrtnarske materiale z drugih celin. Ali v cestnem prometu ali z železnico vsaj na tisoče kilometrov daleč. So vsi ti materiali res še ekološki?

V vrtnarstvu se z ene celine na drugo, pa z enega konca Evrope na drugi konec transportirajo ogromne količine različnih materialov, od rastnih substratov in gnojil, do končnih produktov, živih rastlin v loncih in rezanega cvetja. Tu mantra lokalno in sezonsko ne velja prav nič. Pa bi morala. Tako kot se začenja pri hrani. Če nam je mar za bodočnost naših potomcev. Res hrane potrebujemo več, a tudi okrasnih rastlin za enkratno uporabo porabimo zelo veliko, predvsem pa daleč preveč.

Pa ni čisto nič res, da lepe okrasne rastline ne morejo zrasti v naši domači zemlji s pomočjo naših domačih pomožnih materialov in gnojil. Vse stare civilizacije so rastline gojile lokalno in sezonsko. In tudi naši predniki in naši stari mojstri so poznali mnoge skrivnosti narave, rastlin in zemlje, s pomočjo katerih so to počeli. A smo vsa ta znanja zanemarili in zavrgli. Le redki med nami so jih še vsaj deloma ohranili.

Največji problem pa je negativistični odnos do zemlje, ki smo ga večinoma privzgojili mlademu rodu. Imeti roke umazane od zemlje, je sramota. Otrok, ki se je odločil, da bo vrtnar ali bognedaj kmet, je v marsikaterem okolju od vrstnikov označen za malodane motenega ali vsaj manj vrednega. Deležen je vsaj posmeha, če ne še kaj hujšega. In ni malo takih primerov. Seveda takšno dojemanje poklicnega dela na zemlji in z zemljo ni zraslo na otroških zeljnikih, ampak se je tja naselilo iz sveta odraslih.

Hobi vrtnarjenje in hobi pridelava hrane za lastne potrebe je samo po sebi hvale vredno in kaže na vedno večje zavedanje pomena samooskrbe in zdrave prehrane. A je žal povezano mnogokrat z raznimi ekstremizmi, ki z naravo in naravi prijaznim vrtnarjenjem v resnici nimajo prav veliko skupnega. Poleg tega so novodobni neuki vrtičkarji velikokrat plen tistih spretnih trgovcev, ki jim prodajajo tako imenovane eko materiale in pripomočke za vrtnarjenje, ki imajo v resnici zelo velik oglični odtis. Spomnimo samo na porabo fosilnih goriv za transporte od daleč.

Pri vsakodnevni porabi okrasnih rastlin, pridelanih na bogve kateri celini ali vsaj zelo daleč, pa nam v glavnem še ni zazvonil alarm. Šopki rezanega cvetja sredi zime, prispelih po zraku od nekod z južne poloble, nas še vedno premamijo z nizko ceno in z vseprisotnostjo. No, v lekarnah jih menda še ne prodajajo, zraven kruha in goriva pa se ponujajo vsepovsod. Res da se večinoma že zavedamo, da je to tretjerazredno blago, ki bo trajalo zelo malo časa, a je tako poceni in na dosegu rok, da se mu enostavno ne znamo upreti. Zelo podobno je z zelenimi in cvetočimi lončnimi rastlinami, ki praviloma tudi hitro romajo v kontejner, a jih vseeno moramo imeti vedno znova in znova.

Pa je vse to za naše blagostanje in dobro počutje res potrebno? Ali smo izgubili vso domiselnost pri uporabi okrasnih rastlin iz naše narave? Varuhi narave, ni se vam potrebno mrščiti ob mantri 'ne uničujmo narave'. V resnici bi naravo varovali, če bi na sprehodu odlomili kako vejico gozdnega drevesa ali grma ali nabrali majhen šopek poljskega cvetja in travnih bilk. Seveda je nebrzdano ropanje narave in uničevanje zavarovanih rastlin čisto nekaj drugega in ljubitelji narave tega zagotovo ne počnejo.

In okrasne vrtne rastline prav lepo rastejo v čisto navadni domači vrtni prsti. Če tu in tam utrgamo nekaj cvetov ali zelenja za domači šopek, ne naredimo prav nobene škode. Brskanje po zemlji nam pomaga vzdrževati duševno zdravje v ponorelem svetu. In vrtna opravila v marsičem lahko nadomestijo fitnes in z njimi skrbimo tudi za vzdrževanje fizične kondicije.

Cvetoče kresnice
Cvetoče kresnice

Ko v naravi ali na vrtu naše otroke seznanjamo z rastlinami, zemljo in delom na prostem, jim dajemo popotnico, s katero bodo morda laže premagovali stresno vsakdanjost ne glede na to, kakšen poklic bodo opravljali. Če bi mi poznali in na otroke prenašali znanje o strupenih rastlinah, ne bi bilo nepotrebnih psihičnih travm ob srečevanju z njimi in tudi mnogim zastrupitvam bi se izognili. Če bi se zavedali in na otroke prenašali vedenje, da čebela nikoli ne piči, če je ne ogrožamo, in da žaba ni grda, se ne bi toliko otrok balo vsega, kar leti po zraku ali leze po zemlji.
Tudi mi imamo dovolj sončne energije za ogrevanje rastlinjakov, kadar želimo celoletno pridelavo. In sezonskost lahko podaljšamo kar doma, če želimo poletje za vsako ceno podaljšati v zimo. Brez nepotrebnega onesnaževanja okolja.

Imamo dovolj zemlje, ki jo lahko z domačimi gnojili in drugimi pripomočki naredimo še bolj plodno, kot je že po naravi. Za vsakovrstno gojenje rastlin je doslej vsaka civilizacija, razen naše, poskrbela z domačimi materiali in pripomočki, lokalno in sezonsko. Če bomo poskrbeli, da bodo te veščine in znanja dobili naši otroci, bomo zmanjšali uničevanje planeta in pripomogli k fizičnemu in psihičnemu zdravju naslednjih rodov. Ohranjali bomo gozdove, polja in vrtove in ne bomo tako neznansko odvisni od tega, kaj bodo za nas pridelali drugi.