Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Po emisijski in snovni učinkovitosti gospodarstvo zaostaja za povprečjem EU - EOL 133

Okoljski dolg Slovenije | Jože Volfand |
 
Trajnostna razvojna pot Slovenije je lahko le pospešeno zniževanje okoljskega odtisa, tako da se približa ekosistemskim zmogljivostim, ob hkratnem zmernem povečanju blaginje oz. njenem ohranjanju. Tako dr. Darja Piciga z Ministrstva za okolje in prostor, sekretarka v Oddelku za podnebne spremembe, odgovarja na ugotovitev o visokem ekološkem dolgu Slovenije. Ob tem pojasni, da v zadnjih osmih letih temelji njeno delo na celostnem, integralnem pogledu na svet, kot je predstavljen v objavljenih 100 nadaljevanjih Integralne serije. Slovenija res zvišuje svoj ekološki dolg, a je hkrati čedalje popularnejša destinacija v Evropi. To mora vedeti predvsem menedžment v podjetjih. Dr. Darja Piciga, izvrstna poznavalka globalnih trendov in razmer, je tudi nosilka Državljanske pobude za Integralno zeleno Slovenijo in se je uveljavila kot glavna urednica in soavtorica knjige Integral Green Slovenia.
 
Darja-Piciga
dr. Darja Piciga

Ekološki dolg Slovenije je v regiji največji, hkrati pa je naša država visoko na mednarodni lestvici po nekaterih kazalnikih trajnostnega razvoja in postaja tudi čedalje bolj popularna zelena destinacija v Evropi. Kaj je res in kaj ni?

Vašega vprašanja sem resnično vesela, saj mi daje možnost, da že na začetku intervjuja pojasnim eno temeljnih izhodišč svojega dela v zadnjih osmih letih, ki me je med drugim vodilo do objave 100 nadaljevanj Integralne serije. To si lahko vsakdo ogleda na http://integralna-zelena-slovenija.si/integralna-serija/. Današnji svet je svet protislovij in mnogoterih izzivov, ki se še množijo in povečujejo: od svetovnih do evropskih, slovenskih, regionalnih, lokalnih. Od podnebnih sprememb do ekonomskih problemov in vojn. Zaradi teh protislovij smo pogosto zmedeni. Z znanjem, ki je ločeno po posameznih disciplinah in sektorjih, si ne moremo kaj dosti pomagati. Ko se srečujemo z množico med seboj prepletenih problemov sodobnega sveta in še slabšimi obeti za prihodnost, ta kognitivna shema ne deluje. Vztrajanje pri ustaljenih vzorcih in pristopih velikokrat odpove pri soočenju s kompleksnostjo izzivov sodobnega sveta. Nujno je celostno in integralno mišljenje, transdisciplinarnost, čezsektorski pristop, povezovanje protislovij v vseobsegajočo celoto. Kratek, neposreden odgovor na vaše vprašanje bi se torej glasil: Oboje je res. Potrebno je vedeti, kaj z različnimi kazalniki in lestvicami merimo ter s kom se primerjamo.

Za ekološki dolg to vemo.

Ekološki dolg Slovenije je v regiji Zahodni Balkan resnično največji. Ugledna mednarodna okoljska organizacija WWF, to je Svetovni sklad za naravo, Slovenijo uvršča v to regijo, v kateri smo najbolj razvita država. Če se primerjamo z drugimi članicami EU, pa je naš okoljski odtis povprečen, čeprav v svetovnem merilu zelo visok. Človeštvo bi potrebovalo 1,7 Zemlje, da bi obnovili vse naravne vire, ki jih potrošimo, Slovenija pa 2,8 Zemlje. Dan okoljskega dolga smo letos na svetovni ravni obeležili 1. avgusta, v Sloveniji pa že 12. maja.

Zakaj je tako?

Visoko stopnjo blaginje smo žal dosegli na način, ki je značilen praktično za vse razvite države. S preveliko rabo surovin in ekosistemskih storitev Zemlje. To je nazorno prikazano na grafu, ki povezuje ekološki oz. okoljski odtis in indeks človekovega razvoja in ga vsako leto objavlja Globalna mreža za okoljski odtis (GFN – Global Footprint Network). Kazalnik o ekološkem/okoljskem odtisu sodi med najbolj razširjene in priznane integrirane kazalnike trajnosti. Meri letne potrebe ljudi po naravnih virih, vključno s hrano, lesom, vlakninami in absorpcijo izpustov ogljika. Res pa je tudi, da po ohranjenosti in lepoti naravnega okolja sodimo v svetu med vodilne države. Kot je Slovenija poročala v prvem pregledu uresničevanja trajnostnih ciljev iz Agende 2030, smo se po indeksu okoljske uspešnosti leta 2016 med 180 državami uvrstili na 5. mesto. V Sloveniji smo uspeli veliko bolj kot drugje po svetu ohraniti celovitost ekosistemov in se ubraniti njihove degradacije. To nam je ob izjemnem delu akterjev trajnostnega turizma omogočilo, da je Slovenija postala prva zelena destinacija in postaja čedalje bolj popularna med trajnostno usmerjenimi turisti v Evropi in globalno.

Kazalniki torej ne povedo vsega.

Veliko povedo. Kazalnik o ekološkem/okoljskem odtisu, na podlagi katerega se prikazuje okoljski dolg posamezne države, predstavlja rodovitno površino, potrebno za zadovoljitev človekovih potreb po hrani, za ohranjanje življenjskega sloga ter za odlaganje nastajajočih odpadkov. Tudi ogljični odtis, približno 60 % v Sloveniji in v svetovnem povprečju, je preračun na površino, potrebno za zadrževanje in vezavo ogljikovega dioksida antropogenega izvora. Od kazalnika nacionalnih emisij toplogrednih plinov se razlikuje po tem, da upošteva širši vpliv na okolje. Med gozdnimi viri vključuje porabo lesa za kurjavo, uvoz in izvoz, poraba virov se šteje končnemu potrošniku, ter poleg tekoče porabe virov, npr. gorivo, tudi vire vdelane v sam proizvod (vozilo) ali storitev. Ta metodologija je eden od razlogov za razlike v uvrstitvah na lestvicah okolja oziroma trajnostnega razvoja.

Torej smo lahko mirni?

Ne. Naše okolje, zlasti naravno, je res kljub relativno visokemu ogljičnemu odtisu še vedno nadpovprečno ohranjeno. Lahko pa smo upravičeno zaskrbljeni zaradi pričakovanih posledic podnebnih sprememb, na kar nas že opozarjajo čedalje pogostejše in intenzivnejše naravne ujme, in zaradi negativnih vplivov drugih globalnih megatrendov (GMT-jev). Zelena Slovenija, bogata z gozdovi, nam ni dana za večno.

Najnovejše poročilo IPPC je še bolj izostrilo odgovornost držav za učinkovitejše ukrepe, ki bi upočasnili podnebne spremembe. Stroka opozarja na veliko ranljivost Slovenije. Pred kakšno nalogo je okoljska in razvojna politika Slovenije?

Nadaljevati moramo s sprejetjem in učinkovitim izvajanjem dolgoročne, do leta 2050, medsektorske strategije za soočanje s podnebnimi spremembami. Zavezani smo tudi s Pariškim podnebnim sporazumom in sklepi na ravni EU. Pomembne strokovne podlage za dolgoročno strategijo bo prispeval projekt LIFE Podnebna pot 2050, ki ga v sodelovanju z MOP izvaja Center za energetsko učinkovitost Instituta »Jožef Stefan«. Ena od dveh ključnih nalog projekta je izdelati projekcije emisij TGP do 2050 in oceno učinkov za Dolgoročno strategijo za nizke emisije, ki jo mora RS pripraviti do l. 2020. Prvi rezultati projekta, mislim na odmevno Podnebno ogledalo 2018, pa že vključujejo dragocena priporočila odločevalcem, kot je Zvezek 0 Povzetek za odločanje.

Tudi strategija razvoja Slovenije ni mogla mimo podnebnih sprememb.

Strategija zahteva integrirano razvojno načrtovanje, povezovanje in sodelovanje na različnih ravneh. Opozarja, da sta potrebni celovitost politik na nacionalni ravni ter usklajena vzpostavitev finančnih in vsebinskih okvirov. Za integracijo okoljskih ciljev je smiselno uporabiti sistemski konceptualni okvir za trajnostne prehode, ki ga razvija Evropska okoljska agencija (EEA). »Posvojitev« tega konceptualnega okvira lahko štejemo za eno ključnih nalog okoljske in celotne razvojne politike Slovenije. MOP je v ta namen skupaj z nacionalno agencijo za okolje (ARSO) že zastavil sodelovanje z EEA. Potrebujemo predvsem paradigmatski premik v razvoju znanja in upravljanja, v inovacijah in vizijah. EEA v ta namen razvija kompleksno bazo znanja o trajnostnih prehodih. Ta nastajajoča zakladnica znanja že obsega razlage za ključne procese za okolje, kot so vplivi GMT-jev na okolje v Evropi, ekosistemski okvir družbenih sistemov, procesi inoviranja, prepletenost in sovplivanje družbeno-ekoloških, družbeno-ekonomskih in družbeno-tehnoloških področij. Poleg razumevanja procesov nam agencija ponuja tudi usmeritve za bolj učinkovito ukrepanje na treh ključnih področjih zelenega gospodarstva. To so nizkoogljično, krožno, bio- in modro gospodarstvo.

Kako konkretno ukrepati pri nekaterih negativnih učinkih podnebnih sprememb?

S celostnim, integriranim pristopom. Naj omenim le dva aktualna primera negativnih učinkov. Nadomeščanje fosilnih goriv s kulturnimi rastlinami, iz katerih pridobivamo energijo. Na primer palmovo olje, kar je pred leti uzakonila EU, lahko pripomore k reševanju energetske problematike in z zmanjševanjem emisij toplogrednih plinov k blaženju podnebnih sprememb. Vendar pa je povezano s krčenjem gozdov in spreminjanjem rabe tal. To vpliva na obseg zemljišč, ki je na voljo za pridelovanje hrane. Ker so svetovni prehranski trgi med seboj povezani, to hkrati vpliva na cene hrane. Zato ima degradacija okolja resne posledice za sedanjo in dolgoročno varnost dostopa do ključnih virov. V Sloveniji pa občutimo posledice povečanega, napačnega kurjenja lesne biomase za kakovost zraka. Lesna biomasa je sicer obnovljiv vir energije in kot zamenjava za fosilne vire prispeva k zmanjševanju emisij CO₂.

Tudi sicer je Slovenija prepočasna pri zniževanju okoljskega odtisa.

Trajnostna razvojna pot Slovenije je lahko le pospešeno zniževanje ekološkega odtisa, tako da se približa ekosistemskim zmogljivostim, to je biološki zmogljivosti, biokapaciteti, ki meri letno zmogljivost določenega območja, da obnovi porabljene vire, ob hkratnem zmernem povečevanju blaginje oz. njenem ohranjanju. Zato smo v Strategijo razvoja Slovenije vključili ambiciozen cilj znižanja okoljskega odtisa do leta 2030. Nacionalna razvojna strategija, ki jo je vlada sprejela decembra lani, tako določa cilj zmanjšanja okoljskega odtisa za 20 % oz. s 4,7 globalnega hektara na osebo leta 2013 na 3,8 leta 2030. Ta cilj smo vključili tudi v predlog Nacionalnega programa varstva okolja (NPVO). Čeprav je kazalnik okoljski odtis uvrščen med kazalnike trajnostnega upravljanja naravnih virov, pa bomo načrtovano znižanje dosegli le z učinkovitim izvajanjem ukrepov za prehod v nizkoogljično krožno gospodarstvo (po SRS 2030) in po novem tudi v bio-gospodarstvo. Torej s trajnostnimi prehodi po konceptualnem okviru EEA.

Strategija razvoja Slovenije med prednostne cilje države uvršča prehod v nizkoogljično gospodarstvo, slika o emisijah toplogrednih plinov v slovenskem podnebnem ogledalu pa neizpodbitno kaže, da se z gospodarsko rastjo povečujejo tudi emisije, in sicer za več, kot se je BDP. Ali to pomeni, da je trajnostna prenova gospodarstva prepočasna?

Iz do sedaj zbranih podatkov lahko sklepamo, da je do večjega porasta emisij TGP od porasta BDP prišlo v letu 2016, kar se odraža v kazalniku emisijska produktivnost, ki ga Podnebno ogledalo podrobneje analizira. Za leto 2017 ni verjetno, da bi se ta trend nadaljeval. V zadnjem letu, za katerega so podatki na voljo, to je v letu 2016, so se emisije zmanjšale le v dveh izmed osmih sektorjev, to je v industrijskih procesih, zmanjšale so se drugo leto zapored, vendar pa manj kot v letu prej, in pri odlaganju odpadkov. V vseh ostalih sektorjih so bile zabeležene rasti. Največ je k zmanjšanju emisijske produktivnosti prispevalo povečanje v obeh sektorjih z največjim deležem emisij, to je v prometu in energetiki. Ker pa prve preliminarne ocene, na podlagi podatkov o prodaji pogonskih goriv za leto 2017, kažejo, da so se te emisije v naslednjem letu znižale, lahko domnevamo, da se skupna rast emisij, vsaj iz prometa, v letu 2017 ni nadaljevala. Pri proizvodnji električne energije in toplote je povečanje emisij iz TE posledica večje proizvodnje električne energije v Sloveniji v letu 2016 glede na leto 2015. V termoelektrarnah se je proizvodnja povečala za 12,7%. V letu 2015 je bila proizvodnja manjša od dolgoletnega povprečja. V prometu so se v letu 2016 emisije povečale glede na prejšnje leto za 6 %. Rast je posledica rasti tranzita. Povečal se je tranzit osebnih in tovornih vozil.

A če ocenite odzivnost celotnega gospodarstva, ko gre za spremembe v razvoju?

Sklep o prepočasni prenovi gospodarstva je možen na podlagi drugih podatkov in ne teh, ki sem jih omenila. Rezultati kazalnikov emisijske in snovne učinkovitosti opozarjajo na vztrajno zaostajanje za povprečjem EU. Zaskrbljujoči so tudi rezultati javnomnenjske raziskave Eurobarometer z malimi in srednjimi podjetji o učinkoviti rabi virov in o zelenih trgih, ki je bila objavljena v začetku leta. Ukrepi, o katerih se je spraševalo podjetja, so se nanašali zlasti na odpadke, energijo in surovine. Pri tekočih ukrepih se je Slovenija večinoma uvrstila pod povprečjem EU ali celo v zadnjo tretjino, pri vseh načrtovanih ukrepih pa v zadnji tretjini. Večkrat tudi med zadnjimi tremi z manj kot 10 % podjetij, ki določen ukrep načrtujejo, ter z ogromnim zaostankom za povprečjem EU. Pri načrtovanju vseh ukrepov se je pokazal tudi izrazit upad glede na leto 2015. Ob teh podatkih lahko le izrazim upanje, da bodo vodilni v slovenskih podjetjih prebrali in vsaj delno upoštevali priročnika, ki sta izšla letos. Mislim na publikacijo Trajnostne poslovne strategije in trajnostni poslovni modeli v slovenski praksi, ki ga je izdala agencija SPIRIT. Obsežnejši je priročnik Zelene Slovenije, to je Priročnik za prehod v zeleno gospodarstvo. Kot dokazujejo številni primeri, reševanje okoljskih problemov ponuja tudi številne gospodarske priložnosti.

S katerimi ukrepi bi lahko Slovenija hitreje začela zmanjševati okoljski odtis in katere panoge so najbolj izpostavljene?

Glede na specifike Slovenije so z vidika okoljskega odtisa najbolj nujni trajnostni prehodi v energetskem, mobilnostnem in urbanem sistemu, s tem da se zaradi razpršene poselitve ne smemo osredotočiti samo na mesta. Večina ukrepov za zniževanje ogljičnega odtisa, ki je posledica rabe fosilnih goriv in prispeva 60 % okoljskega odtisa, je znanih in že zastavljenih, to je v Podnebnem ogledalu. Potrebno pa bo njihovo intenziviranje in učinkovito izvajanje, poleg tega pa tudi njihovo pametno povezovanje. Še posebej moramo biti pozorni na »pasti«, na katere opozarja EEA. A naj bom konkretna. Pri energetski učinkovitosti stavb so mnoge tehnologije in pristopi že razviti, treba pa je čim bolje izkoristiti obstoječe stavbe in pospešiti izvajanje investicij v energetsko učinkovitost. Med perspektivnimi ukrepi je tudi daljinsko ogrevanje na lesno biomaso. Tudi število električnih avtomobilov že hitro raste. Poskrbeti pa je treba, da bodo v čim večji meri polnjeni z elektriko iz okolju prijaznih obnovljivih virov, kot je fotovoltaika, ter povezati z razpršenim skladiščenjem elektrike. Zagotoviti bo tudi potrebno, da bo rast števila električnih vozil spremljalo izboljšanje javnega prevoza, sicer lahko povpraševanje po novi cestni infrastrukturi še bolj naraste. Okoljski odtis je načelno možno znižati tudi s povečevanjem biokapacitete, na primer z aktivnejšim trajnostnim upravljanjem gozdov. Vendar bo v Sloveniji glede na pričakovane učinke podnebnih sprememb, ujme nas opozarjajo, ohranitev biokapacitete in okoljskega odtisa možna le z dodatnimi ukrepi.

Na nedavni mednarodni konferenci v okviru Državljanske pobude za Integralno zeleno Slovenijo ste skupaj z več partnerji iskali poti k ciljem trajnostnega razvoja, pri čemer ste poudarjali integralne zelene rešitve. Izhodišče vaše konference je paradigma integralnih svetov. Za kakšen koncept gre?

Gre za celosten konceptualni okvir, ki presega meje disciplin in kultur, saj je transdisciplinaren in transkulturen. Uporaben je za vse vrste socialnih sistemov, od posameznika do organizacije, skupnosti, družbe. Usmerja procese preobrazbe oziroma razvoja, je transformativen. Razvila sta ga profesorja Ronnie Lessem in Alexander Schieffer iz Centra za integralni razvoj Trans4m v Ženevi (http://www.trans-4-m.com/). Osnovno načelo integralne paradigme pravi, da mora vsak socialni sistem za dosego in ohranjanje trajnosti najti dinamično ravnotežje med svojimi štirimi medsebojno podpornimi in neodvisnimi »svetovi« in svojim središčem, to je moralnim jedrom. Poleg moralnega, etičnega jedra, ki je postavljeno v središče konceptualnega modela integralnih svetov, imamo torej še štiri sfere – “svetove”: narava in skupnost, »kraljestvo odnosov«; kultura in ozaveščenost ali duhovnost, »kraljestvo idej«; znanost, sistemi in tehnologija, »kraljestvo znanja«; podjetje in ekonomija, tudi finance, »kraljestvo akcije«. Vsi elementi morajo biti v dinamičnem ravnotežju, če naj bi se socialni sistem razvijal trajnostno. Vseh pet »arhetipskih potez« se najde v vsaki družbi, organizaciji, posamezniku…

In kje je Slovenija?

V Sloveniji smo osnovno načelo integralne paradigme veliko uporabljali. V knjigi Integral Green Slovenia in v Integralni seriji je mogoče najti več slovenskih primerov, ki so razloženi v skladu s tem osnovnim modelom. Ugotovili smo tudi, da so slovenski integralni primeri, še predno smo jih odkrili, praviloma udejanjali paradigmo trajnostnega razvoja, s tem da so poleg treh običajnih razsežnosti, okolje, gospodarstvo, družba, gradili tudi na kulturni dediščini in kot izhodišče poudarili vrednote. Vsaka družba vključuje vse štiri svetove – naravo/skupnost, kulturo/ozaveščenost, znanost/tehnologijo, politiko/ekonomijo. Vendar pa obstajajo svetovne regije, ki so glede na druge regije sčasoma postale še posebej močne na enem določenem področju. Lahko jih razvrstimo glede na smeri neba, od juga do zahoda. Seveda to ne pomeni, da je humanizem moč najti le v južni svetovni regiji (Afrika). Ali da holizem korenini le na Vzhodu, torej v deželah, kot sta Kitajska in Indija. Profesorja Lessem in Schieffer trdita, da se je, kot kaže, v vsaki od štirih velikih regij sveta ena notranja razsežnost močneje razvila glede na ostale. Vsaka od štirih regij vključuje vse štiri »svetove«, vendar pa en ali drugi svet prevladuje. Za Evropo in tudi Slovenijo, »severni« svet, lahko ugotovimo, da smo glede na druge svetovne regije in kulture močnejši v racionalnem pogledu na svet, bolj poudarjamo znanje in razvijamo sisteme.

Ali se vam ne zdi, da tudi za Slovenijo pogosto drži stavek, ki je bil poudarjen na konferenci: Nič ni tako praktično kot dobra teorija? Na številnih strokovnih srečanjih in trajnostnih dogodkih ne manjka teorije, dobre prakse pa se pogosto ponavljajo. Na katerih področjih v Sloveniji bi morali najbolj spodbuditi integralne zelene rešitve?

Ta stavek smo si sposodili pri Kurtu Lewinu, enemu od začetnikov socialne in organizacijske psihologije, katerega delo je imelo izjemen teoretični in praktični vpliv. Zapisala sem ga tudi v uvod k Integralni seriji kot spodbudo bralcem za iskanje bolj celovitih teoretskih okvirov, ki bodo v pomoč pri soočanju s kompleksnimi izzivi današnjosti in prihodnosti. V pobudi za Integralno zeleno Slovenijo smo v celosten model povezali področja in usmeritve, za katere imamo v Sloveniji potenciale, vključno s kulturno dediščino. Potenciali se razvijajo. Pri tem smo posebej poudarili umeščenost v evropsko okolje, v eko-inovacijski sistem EU. Tako smo z originalno uporabo integralne teorije oblikovali nov koncept pametne integracije politik Evropske unije za trajnostni razvoj. V Sloveniji se tako v dobrih praksah kot pri razvojnem načrtovanju marsikje že dogaja pametna integracija programov in ukrepov za zeleno in socialno gospodarstvo ter v podporo družbeni odgovornosti. Med perspektivnimi področji, ki jih je smiselno spodbujati še naprej in tudi povezovati, so trajnostni razvoj podeželja, trajnostno upravljanje z gozdom, prehranska samooskrba z ekološko pridelano hrano, energetska samooskrba, zeleni turizem, geomantija in geokultura, zeleno zadružništvo in socialno podjetništvo, trajnostna mobilnost vključno z e-mobilnostjo, energetska in snovna učinkovitost.

V zadnjem letu pa se, v skladu s konceptom povezovanja vseh treh področij krožnega gospodarstva, kaže kot perspektivno področje razvoja biokompozitnih materialov, na primer micelijske bioizolacijske plošče. Med celostnimi primeri integralnega zelenega gospodarstva, ki so se razvijali več desetletij in smo jih v knjigi podrobno razložili, bi posebej izpostavila visokotehnološko podjetje z lastništvom zaposlenih Domel iz Železnikov in trajnostni razvoj Solčavskega.

V programu konference ste predstavili tudi zamisel o Sloveniji kot prostoru za učenje o trajnostnem razvoju. Za kakšno idejo gre?

Ta ideja izhaja iz spoznanja o izjemnih potencialih Slovenije za integralni zeleni razvoj in tudi za prenašanje našega znanja in izkušenj drugim. Z integralnim konceptualnim okvirom lahko te potenciale povežemo v celosten model, kar smo s pobudo za Integralno zeleno Slovenijo že naredili, in se uveljavimo kot pilotna država integralne zelene ekonomije in družbe.

V manjšem obsegu ta proces že poteka: Center za integralni razvoj Trans4m je letos septembra že drugo leto zapored v Sloveniji organiziral enega od štirih modulov doktorskega študija, ki ga izvaja skupaj z univerzo iz Južne Afrike – Da Vinci Institute. Ustanovil jo je Nelson Mandela. Omenim naj še koncept GENE. Profesorja Lessem in Schieffer sta iz akronima GENE izpeljala besedo genij (GENEius) in s tem poudarila, da nam GENE proces omogoča, da sprostimo svojega »genija«, genialnega duha, individualnega in kolektivnega, in s tem zavestno prispevamo k evoluciji sebe, organizacije, družbe. Uveljavitev Slovenije kot pilotne integralne države bi zahtevala, da v sodelovanju s centrom Trans4m sistematično uvedemo ta GENE proces.

Nismo na začetku?

Ne. Na neki ravni smo že prostor za učenje o trajnostnem razvoju in v tej smeri potekajo številne dejavnosti. Izvajajo se na primer v nacionalnih in regijskih parkih, na različnih poligonih, na primer v Dravinjski dolini, v okviru mednarodnih in nacionalnih strokovnih in bolj poljudnih dogodkov. Tudi s sredstvi EU se izvajajo vedno novi in novi projekti na različnih področjih trajnostnega razvoja. LIFE projekti imajo na primer tudi izobraževalno komponento. Podobno velja za druge projekte. Imamo odlične prakse, nosilce in centre trajnostnega razvoja – Solčavsko, Domel, Andreja Pečjaka, projekt skupnostnega upravljanja z življenjskimi viri. Pa bi lahko nadaljevala z vrtci, šolami, univerzami, inštituti in centri odličnosti… Vpeti smo v številne mednarodne mreže in izmenjave, tako na ravni EU kot širše. Del teh procesov in primerov smo opisali tudi v knjigi Integral Green Slovenia – integralni konceptualni okvir nam omogoča, da jih odkrijemo in povežemo. Primer iz časa, ko sem bila del tima vladne službe za podnebne spremembe. Delovala je le dve leti in pol, med 2009 in 2012. Že po enem letu smo se mednarodno uveljavili in se v letu 2011 uvrstili med svetovno vodilne pri pripravi nizkoogljične strategije.

Nedavno ste prejeli še posebej prijazno vabilo.

Da. Povezano z okoljskim odtisom. Ravno v času, ko je nastajal ta intervju, smo prejeli povabilo dr. Mathisa Wackernagla, avtorja kazalnika okoljski odtis in ustanovitelja GFN, da postanemo ena od petih vodilnih držav na področju okoljskega odtisa. In to le po približno enem letu poglobljenega preučevanja tega odtisa in osmih mesecih sodelovanja z njimi. Po sprejetju okoljskega odtisa kot strateškega kazalnika v SRS 2030. Torej lahko postanemo ustanovna članica globalne akademske in strateško-razvojne mreže pod vodstvom GFN in ugledne ekološko usmerjene Univerze York iz Toronta v Kanade s poudarkom na raziskovalno-razvojnem in strateško-programskem delovanju. Namen je, da se na svetovni ravni okrepi vpliv na odločevalce v javnem, mišljene so vlade, in poslovnem sektorju.