Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Slovenija si lahko zagotovi zanesljivo oskrbo z elektriko brez TEŠ in nuklearke - EOL 132

Energetska politika | Jože Volfand |
 
Energetski koncept Slovenije bo očitno doživel še spremembe in dopolnitve, saj naj bi energetske usmeritve, ki bodo določile vsebino napovedanega energetsko-podnebnega akcijskega načrta, bolj konkretno nakazale investicijske odločitve in spodbude za tranzicijo energetskega sistema. Mag. Janez Kopač, direktor Sekretariata Energetske skupnosti, ki je v prejšnjih vladah soustvarjal energetski razvoj države, meni, da tudi nove hidroelektrarne ne bodo bistveno spremenile slovenske energetike. Je pa trdno prepričan, da je čez nekaj let zanesljiva oskrba z elektriko mogoča brez TEŠ in nuklearke. In da nove nuklearke ne bo. A ustrezne prilagoditve proizvodnih virov so potrebne zdaj.
 
mag. Janez Kopač
mag. Janez Kopač

Različne projekcije energetske prihodnosti, evropske in slovenske, tudi predlog Resolucije o energetskem konceptu Slovenije, med osrednje ukrepe za zmanjšanje porabe energije in za prehod v brezogljično družbo navajajo učinkovito rabo energije, nove vire, energetsko tehnološko revolucijo, večjo ozaveščenost porabnikov in podobno. Koliko takšne projekcije podpirajo realni izračuni glede na gospodarsko rast in zelo različno stopnjo pripravljenosti gospodarstva za gospodarno ravnanje z viri in za zeleno poslovanje? Je mogoče na krajši rok radikalno zmanjšati porabo energije?

Kratek rok v energetiki je nekaj let. Poraba ne bo radikalno manjša niti v nekaj letih, lahko pa bodo radikalno drugačni viri, odvisno od razvoja tehnologije. Če bodo znanstveniki izpopolnili baterije in proizvodnjo vodika iz elektrolize ter njegovo hranjenje, bo energetiko obvladovala pretežno elektrika iz vetrnic in fotovoltaičnih panelov. Premog in nafta se precej hitro umikata iz strukture porabe, a nafta bo še zelo dolgo ostala aktualna v letalskem prometu in industrijskih procesih. Plin bomo prav tako rabili še dolga desetletja. Poraba energije na enoto družbenega proizvoda pa se v Evropi in tudi pri nas znižuje že okrog 15 let. Živimo bolje in z manj porabljene energije in ta trend se bo nadaljeval.

S predvidenim sprejemom Resolucije o energetskem konceptu Slovenije v Državnem zboru s takšnim besedilom, torej če ne bo bistvenih sprememb, bo po mnenju dr. Dušana Pluta v Sloveniji onemogočena »alternativna, sonaravna pot razvoja slovenske energetike«. Meni, da ga omejuje netrajnostni energetski trikotnik Slovenije. TEŠ – sedanji blok JE Krško in novi blok JEK. Ali se vam ne zdi, da se tudi Evropa, seveda s svetlimi izjemami, zelo počasi odmika od rabe fosilnih goriv in jedrske energije. Ali bo v Sloveniji v prihodnjem desetletju sploh mogoče zagotoviti zanesljivo oskrbo z energijo brez TEŠ-a in nuklearke?

Evropa se kar hitro odmika od rabe fosilnih goriv in jedrske energije. Zanesljivo oskrbo Slovenije je definitivno mogoče zagotoviti brez TEŠa in nuklearke. TEŠ čez kakšnih 10 let tako ali tako ne bo več v rabi, nuklearka pa na daljši rok tudi ne več in nove ne bo. Smisel Evropske Unije je povezovanje zaradi večje konkurenčnosti in zanesljivosti oskrbe. Majhna Slovenija je z vidika zanesljivosti povsem neproblematična in če se ne motim, je tudi članica EU. Ne razumem prastarega klica po energetski samozadostnosti, ki ga je v Sloveniji še vedno moč pogosto slišati. Ponavadi so izza njega interesi po neki zaščiti pred konkurenco, ki pomeni finančni privilegij.

Manjša energetska odvisnost in večja stopnja samooskrbe je izpostavljena v strategiji razvoja Slovenije. Poleg tega se očitno rahljajo vezi povezanosti v EU in projekt EU ni več tako trden, kot je bil. Ali ni upravičen strateški razmislek o manjši energetski odvisnosti?

Seveda je. Toda ko omenimo energetsko odvisnost, eni vidijo pospešen prehod na rabo obnovljivih virov energije pri proizvodnji elektrike, toplote in v prometu, kar vse zelo podpiram, nekateri pa vidijo subvencije za izgubarski TEŠ, proizvodnjo urana v Žirovskem vrhu itd. Izraz »energetska neodvisnost« je nevaren brez dodatne obrazložitve.

Slovenija zamuja pri gradnji hidrocentral, opustila je zamisel o HE na Muri, ukinila je spodbude za gradnjo sončnih elektrarn, ki jih je nekaj časa velikodušno podpirala, pri uporabi vetrne je med zadnjimi v Evropi, geotermalna energija je še neizkoriščena priložnost, enako je pri biomasi. Ali bodo načrtovalci večjih naložb v energetiko predvsem pred dilemo, kako pohiteti z gradnjo hidroelektrarn, kako se vrniti k spodbudam za sončno energijo in ali razmišljati o drugem bloku jedrske elektrarne?

Drugi blok jedrske elektrarne bi bil absolutno predrag in ga zato ne bo. Hidroelektrarn bo morda še nekaj na Savi, a to slovenske energetike ne bo bistveno spremenilo. Proizvodnja elektrike iz vetrnih in fotovoltaičnih elektrarn postaja tako poceni, da zelo kmalu ne bo rabila nobenih posebnih spodbud več. Kombinacija tega in shranjevanje s pomočjo baterij in vodika je prihodnost slovenske energetike.

Toda scenariji razvoja slovenske energetike so nekoliko drugačni. Do leta 2030 se v Sloveniji pričakuje 27 % OVE.

Premalo ambiciozno. To nas bo še teplo, posebej v elektroenergetiki. Sedaj je večina odločevalcev zazibanih v prijeten spanec in mnogi ponavljajo mantro izpred desetletja, kako stabilno oskrbo imamo z eno tretjino elektrike iz premoga, eno tretjino iz nuklearke in eno tretjino iz hidroelektrarn. Stabilna je še, a je že predraga. Ko pa bo šel TEŠ v stečaj in se bo ustavil, bodo nenadoma vsi planili po vseh mogočih rešitvah. Zaradi naglice bodo spet dražje, kot bi lahko bile, če bi jih načrtovali že zdaj.

Zemeljski plin naj bi omejil prehod od fosilnih k zelenim energentom. Zakaj še vedno skromna poraba v Sloveniji in velike razlike po EU, medtem ko je v Nemčiji ključen energent v gospodarstvu in pri energetski oskrbi gospodinjstev zemeljski plin?

Zemeljski plin se v Evropi pretirano uporablja. Njegovo kurjenje za ogrevanje je nesmiselno, saj je toploto nižjih temperatur moč učinkovito pridobiti iz drugih virov. Raba v industrijskih procesih, za kuhanje in v transportu pa je smiselna in bo trajala še desetletja. V Sloveniji si niti ne želim bistveno večje porabe zemeljskega plina.

Zakaj? Slovenija je sprejela Strategijo za alternativna goriva, občine se odločajo za sisteme daljinskega ogrevanja s plinom, EU je podprla gradnjo polnilnic za plinske tovornjake (UZP). Na katere druge vire mislite namesto plina?

Za ogrevanje so toplotne črpalke in biomasa dosti primernejši od plina. Jaz osebno bi oviral gradnjo novih sistemov daljinskega ogrevanja na zemeljski plin. V prometu pa bo plin, vsaj za pogon tovornjakov in ladij, še desetletja pomemben ali celo pretežni energent.

Po sprejemu Resolucije o energetskem konceptu Slovenije bo vlada pripravila energetsko-podnebni načrt s konkretnimi ukrepi. Kaj naj ima prednost, na primer tudi ko gre za naložbe?

Redosled je popolnoma napačen in je velika napaka. Na ravni EU je zdaj celo obvezno sprejemati integrirane energetsko-klimatske strategije oziroma načrte. Upam, da bo Slovenijo kdo iz Bruslja na to opozoril. Resolucija o energetskem konceptu je bila zamišljena kot dokument, ki se ga v javnosti premleva, dokler ne bo minil mandat dosedanje vlade, ne pa kot dokument, ki naj bi ga res kdo sprejel. Leta 2012 je bil predlog takratne energetske strategije bolj zrel za sprejem kot sedaj koncept in takrat smo imeli tudi končano celovito presojo vplivov na okolje, celo z avstrijskim blagoslovom, čeprav je bila v strategiji nova nuklearka. To sem ministru Petru Gašperšiču pojasnil takoj na začetku mandata, a se je raje odločil, da vse skupaj vrže v koš in začne novo razpravo o nekem drugem dokumentu, ki bo zapolnil javni prostor, ker energetske politike pač ni imel in se ni mogel odločiti. V Sloveniji so energetsko politiko vedno vodili močni direktorji energetskih podjetij in šibak minister se rad zateče po pomoč k »glasu ljudstva«. Od nedavnega sprejetja Governance Regulation v EU je vse to za staro šaro. Odslej so relevantni le integrirani plani. Energetika se sme načrtovati le kot del klimatske politike. Kar pa se naložb tiče: samo in izključno obnovljivi viri energije.

Tranzicija energetskega sistema, ki se mora tehnološko preobraziti za razpršene obnovljive vire energije, je velik izziv za energetike in energetsko politiko države. Kje je pri tem Slovenija v primeri z regijo, ki jo pokriva Energetska skupnost, in razvojem v EU?

Slovenija je zagotovo pred vsemi državami Energetske skupnosti, morda z izjemo zelo napredne Črne gore, in nekje v sredini lestvice evropskih držav. ELESov projekt Sincro.grid pa je pionirski v evropskem merilu.

Ali vaša izjava, da se termoelektrarne na premog na Balkanu poslavljajo, pomeni, da se struktura rabe energentov zelo spreminja in da je energetska strategija v regiji vse bolj zelena in trajnostna?

Da. Tranzicija se je začela z uveljavitvijo direktiv o velikih kurilnih napravah in o industrijskih emisijah januarja letos. Stare elektrarne je treba okoljsko sanirati in elektrika iz premoga postaja zelo draga. Nove elektrarne pa bi sploh bile povsem nerentabilne, tako kot blok 6 v TEŠ. Vse je stvar ekonomike.

Katere največje naložbe v energetiko načrtujejo države jugovzhodne Evrope?

Trenutno tri termoelektrarne na premog: Kostolac v Srbiji, Tuzla v BiH in na kosovem termoelektrarna Re. Osebno sem skeptičen, da bo katerakoli od teh zgrajena. Za prvima dvema stoji kitajski kapital, a garancije so državne. Kosovo Re je brezumno predraga, še bolj kot TEŠ. Vse države načrtujejo precej drago okoljsko sanacijo tistih obstoječih termoelektrarn, ki jih ne bodo zaprle v naslednjih letih. Resen je razmislek o plinovodu iz Grčije v Makedonijo in naprej do Prištine. Jonsko-jadranski plinovod iz Grčije do osrednje Hrvaške je manj verjeten. Na žalost tudi terminal za utekočinjen zemeljski plin na Krku. Neverjetno slabo vodena investicija z velikansko podporo EU. Nekaj bo še novih hidroelektrarn, sicer pa mnogo vetrnic in fotovoltaičnih panelov. Podvodni kabel, ki bo povezal Črno goro in Italijo in bo končan prihodnje leto, bo prinesel velike spremembe v regijo, vse v smeri energetske politike EU. Veliko je investicij v pametna omrežja in v ukrepe energetske učinkovitosti.

EU je zelo odvisna od uvoza energije, iz več razlogov pa je zelo aktualna želja po diverzifikaciji energetskih virov. Kje so in bodo zanesljivi dobavitelji, na katere plinske poti lahko računa EU in na katere Slovenija? Zakaj je strategija za utekočinjen zemeljski plin ključna za diverzifikacijo oskrbe s plinom?

Plina je na svetu trenutno toliko, da ni kam z njim. Avstralija, Katar, ZDA, Kanada, Nigerija in mnogi drugi ga radi prodajajo komurkoli. Utekočinjen je dražji od cevovodnega iz Rusije, Norveške ali Alžirije, a le zaradi transporta. Dokler različni dobavitelji ponujajo obojega, se ni bati za zanesljivost oskrbe. Če pa ima nekdo monopol, ga bo slej ko prej tudi zlorabil.

Koliko je energetsko varna Jugovzhodna Evropa in kaj lahko za njeno oskrbo pomeni vzhodno sredozemsko partnerstvo oz. njen plinski potencial (Ciper, Grčija, Izrael)?

Jugovzhodna Evropa v celoti energetsko ni ogrožena, imajo pa posamezne države ozka grla. Gazpromov monopol v Makedoniji je ovira za brezskrbnost. Neobstoječ pravni okvir za plinski sektor v BiH lahko moti oskrbo Sarajeva s plinom. Bolgarija je leta 2017 za mesec dni prepovedala izvoz elektrike s pomanjkljivo pravno utemeljitvijo in to je imelo hude posledice v Makedoniji in Srbiji. Še več je takih primerov. Vzhodno sredozemsko partnerstvo pa za energetsko varnost na kratek rok ni pomembno.

V decembru vam poteče drugi triletni mandat direktorja Sekretariata Energetske skupnosti. Kakšna je bilanca, katere premike ste spodbudili na energetskem trgu Jugozahodne Evrope glede na energetsko-podnebne usmeritve EU?

V preteklih šestih letih so vse države z izjemo Bosne in Hercegovine sprejele tretji energetski paket in s tem temeljne principe evropskega trga, kot so neoviran pristop tretje strani, deregulacija cen, neodvisen energetski regulator, prepoved navskrižnega subvencioniranja itd. Vse pa tega še niso dejansko uveljavile. Prednjačijo Črna gora, Makedonija in Srbija na področju elektrike ter Albanija in Makedonija na področju plina. Prek obveznega cilja za obnovljive vire energije (OVE) in energetsko učinkovitost smo bistveno povečali delež OVE in vzpostavili sistem ukrepov za večjo energetsko učinkovitost v vseh državah v regiji. Uredili smo energetsko statistiko in vse države pripeljali v EUROSTAT. Pomagali smo pri investicijah v mnoge čezmejne povezave, tako pri daljnovodih kot pri investiciji v Transjadranski plinovod. Prek uveljavljanja sedmih direktiv Energetske skupnosti s področja varstva okolja smo pomembno izboljšali okoljsko stanje v regiji in močno vplivali na energetsko politiko za prihodnje. Počasi uveljavljamo tudi transparentnejši sistem varstva konkurence in dovoljenih državnih pomoči v energetiki. Vzpostavili smo soliden sistem sodelovanja z nevladnimi organizacijami katerim smo včasih zadnje upanje. Vzpostavili smo parlamentarno skupščino in premostili mnoge politične prepade med državami v regiji. Kosovski minister za energetiko je bil na poti na naše ministrsko srečanje leta 2013 prvi visoki politik iz te države, ki je prestopil državno mejo s Srbijo. Predvsem pa smo izobrazili stotine ljudi v energetiki in celo regijo pripeljali bližje k Evropski uniji.

Ali boste vašo poslovno pot nadaljevali v Sekretariatu Energetske skupnosti?

Tako načrtujem. Ni pa odvisno le od mene.