Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Priljubljena zvrst v umetnosti, a zelo različni učinki na okolje - EOL 128

Prostorske inštalacije |
 
Zid, sto klafter debel, sto klafter visok. S to prostorsko inštalacijo z urbano knjižno omaro v celjskem parku, ob Savinji, v poklon Cankarjevemu jubilejnemu letu, je požela Srednja šola za gradbeništvo in varovanje okolja s Šolskega centra Celje takšen odmev, da bo v prostoru umeščena še mesec dni več, kot je bilo predvideno. Do junija. Tanja Barle, arhitektka in predavateljica na šoli pravi, da je inštalacija prispodoba omejenosti, zaprtosti in zaplankanosti. Zidov v glavah in v srcih je preveč. S primeri dokazuje, da so inštalacije kot vrsta konceptualne umetnosti vse bolj popularne in osveščajo javnost o kakovosti javnega prostora. Ali so tudi moda? Ne, vendar je res, da so najbolj znane prostorske inštalacije po svetu vzbudile v okolju zelo različne odmeve. V Celju odlične.
 
Tanja Barle
Tanja Barle

Vaša prostorska inštalacija Sto klafter debel, sto klafter visok, gre za urbano knjižno omaro, je metafora. Stavek ste poiskali v Cankarjevi farsi Pohujšanje v dolini šentflorjanski. Zakaj je bil takrat zid metafora, danes je realnost?

Cankarjeva farsa je izjemno duhovito besedilo. S svojo večpomenskostjo daje možnosti različnih branj in interpretacij, Cankar je svoj tekst označil kot “največjo hudobijo”, kar jih je napisal. Kritika je Pohujšanje raztrgala, publika pa se je nad njim navduševala, čeprav je pravzaprav ploskala lastni farsični upodobitvi. Zanimivo je, da je Pohujšanje v dolini šentflorjanski največ uprizoritev doživelo ravno v Celju. Letos, v Cankarjevem letu, je ta izmuzljivi, a morda tudi zato tako zelo aktualni tekst, doživel dve uprizoritvi, čeprav so predstave v Mladinskem gledališču pravzaprav oživitev nekaj let stare uprizoritve. Obe, sicer zelo različni odrski postavitvi Cankarjeve farse, pa kažeta, da so šentflorjanci in njihova dolina šentflorjanska nekaj brezčasnega oziroma izjemno aktualnega.

Od tod navdih?

Branje besedila in ogled ene od uprizoritev sta me navdihnili za zamisel o letošnji inštalaciji. Zid, sto klafter debel, sto klafter visok, je v umetnostnem besedilu metafora, prispodoba, enako kot je prispodoba inštalacija. Je prispodoba omejenosti, zaprtosti, zaplankanosti … Že na začetku Cankarjevega besedila reče župan svojim meščanom, da bo treba ustanoviti “družbo različnih čednosti” in postaviti zid, kar pomeni mobilizacijo “čednostnih” šentflorjancev za boj proti tujemu, drugačnemu in sploh vsemu tistemu, kar bi razkrinkalo njihove črne duše. V realnosti pa postanejo gradnja zidov, postavitev mrež in rezilnih žic nekaj povsem konkretnega, materialnega. Naj navedem nekaj primerov v svetu in pri nas: zid na meji z ZDA in Mehiko, “zid” med Severno in Južno Korejo, zid, rezilna žica na madžarski meji in na Kolpi v Sloveniji … Slednja je terjala že štiri človeške žrtve in prerezala vratove številnim živalim. Da pa pride do postavitve materialnega zidu, je razlog vedno v glavi, v srcu. Zidovi in meje, ki se razraščajo v njiju, so največja nevarnost.

Postavljanje prostorske inštalacije v urbani prostor postaja na vaši šoli stalnica. Zakaj? Kaj ste opazili pri odnosu obiskovalcev do knjižne omare s Cankarjevimi knjigami, je bil objekt opažen? Ali je bil čez dan odprt ali ste možnost branja knjig ob inštalaciji časovno omejili?

Glavni namen ustvarjanja inštalacij na naši šoli je osveščanje javnosti o pomenu kakovostnega javnega prostora. To je prostor, ki je dostopen vsem in je prilagodljiv, saj omogoča spremembe ter spontano uporabo. Začasni, kratkotrajni značaj prostorske inštalacije je do prostora spoštljiva in previdna rešitev za preverjanje ideje v prostoru oziroma je testiranja za morebitne kasnejše trajne namestitve. S postavljanjem prostorskih inštalacij želimo aktualizirati mestno življenje. Z dodajanjem novih vsebin vstavljamo atrakcije v mestni prostor po vzoru sodobnih mestnih prestolnic. V preteklih letih smo postavili dve inštalaciji v mestnem parku. Prva inštalacija Hiše hodijo je prikazovala utopično, domišljijsko vizijo bivanja prihodnjih generacij in opozorila na slovenske prostorske ter arhitekturne zagate. Druga inštalacija je bila zasnovana kot sodobna interpretacija nekdanje fontane in glasbenega paviljona, ki sta danes že popolnoma izbrisana iz spomina Celjanov. Stopniščno inštalacijo Visoko vidim več pa smo postavili pred najznamenitejšo hišo v mestu – Plečnikovo palačo Ljudske posojilnice. Krepitev pripadnosti mestu, identifikacija z njim, prevpraševanje odnosa do mesta in razmislek o tem, kaj nam je v mestu všeč in kaj v njem pogrešamo, so bili glavni motivi vabila za vzpon na stopniščno inštalacijo, s katero smo obeležili spomin na obletnici rojstva in smrti našega največjega arhitekta.

In letošnja rešitev?

Letošnja inštalacija, urbana knjižna omara s Cankarjevimi knjigami, je zelo odmevna in dobro sprejeta med Celjani. Pozitiven odziv nas veseli in hkrati preseneča, kajti dijaki in nasploh sodobni bralci bolj poredko posežejo po Cankarjevih besedilih, če izvzamem obvezno domače branje v gimnazijah. Glede na to, da so knjige v urbani knjižni omari na voljo za branje brez časovne omejitve, smo predvidevali, da bodo morda tudi ukradene ali bodo celo odplavale po Savinji. Ampak niso. To dejstvo kaže na spoštljiv in kulturen odnos Celjanov do literature ter umetnosti, kar me navdaja z optimizmom.

V programu gradbeni tehnik ste uvedli module oblikovanja. Zakaj in kaj z njimi želite doseči?

V okolje je treba posegati z občutkom in znanjem. Vsak gradbenik s svojo dejavnostjo neposredno posega v prostor. Sam prostor, tako zunanji kot notranji, močno vpliva na naše počutje. Znanja, kako doseči oziroma ustvariti kakovosten prostor, kako oblikovati lep predmet, kos pohištva ali samo obesek za ključ, so pomembna in jih je na splošno premalo. Zato je razvijanje občutka za razmerja, barve, oblike in kompozicije in materiale bistveno v izobraževanju vseh dijakov, ne samo gradbenikov. V vsaki generaciji naših dijakov se jih kar nekaj odloči za študij arhitekture. Dijaki se učijo uporabe klasičnih in računalniških risarskih orodij ter se soočajo tudi s samo izvedbo predmetov. To je po mojem mnenju dragocena izkušnja v izobraževalnem procesu. Na naši šoli se predvsem posvečamo lesenim izvedbam, saj smo opremljeni s sodobnim cnc-strojem.

Umestitev prostorske inštalacije v okolje zahteva več faz izvedbe – od izvirne ideje do papirologije za umestitev, predvsem pa dejansko izdelavo. Vaša knjižna omara s stoli, vse iz lesa, je v prostoru zazvenela skoraj monumentalno. Kaj je glavno sporočilo obiskovalcu ali gledalcu?

Naša letošnja inštalacija Sto klafter debel, sto klafter visok nagovarja obiskovalce k razmisleku o svetu zidov, v katerem živimo – materialnih in duhovnih. Sporočilo inštalacije je preprosto – porušimo zidove! Prava knjiga je eno od orodij za rušenje barier v glavah. In če to počnemo v naravi, pod krošnjami dreves, postane branje knjige drugačna in morda tudi prijetnejša izkušnja.

Prostorske inštalacije, na prostem ali v notranjem prostoru, postajajo vse bolj popularne. Ali so bolj moda v likovni umetnosti, saj gre predvsem za sporočilo, praviloma je inštalacija začasna stvaritev, za kratek rok ogledovanja in premišljevanja? Ali gre za koncept, ki se uveljavlja?

Inštalacija je vrsta konceptualne umetnosti in je ena izmed najbolj pogosto razstavljenih ter priljubljenih zvrsti postmoderne umetnosti. Na velikih svetovnih razstavah umetnosti in arhitekture, npr. Bienale v Benetkah, Documenta v Kasslu in drugod, je zagotovo prevladujoča zvrst prikazovanja. Njene začetke lahko zasledimo pri Marcelu Duchampu v sedemdesetih letih 20. stoletja, na primer v njegovem splošno znanem ready-made pisoarju z imenom Fontana.

Ustvarjalci se ukvarjajo s težavami našega vsakdana, razjasnjujejo vprašanja odnosov med ljudmi, ekologije, sporazumevanja, delovanja posameznika in družbe ... Skladno z razširjenostjo in priljubljenostjo inštalacij so se znotraj njih razvile različne podzvrsti, land art, site specific art … Tudi Slovenci imamo dve zelo uspešni umetnici, ki delujeta v tujini, Marjetico Potrč in Apolonijo Šušteršič. Priljubljenost tega razstavnega koncepta je morda povezana s številno publiko in prevladujočim načinom današnje percepcije gledanja, dojemanja, ki temelji na močnih vizualnih, zvočnih in interaktivnih impulzih.

Torej ne gre za modo?

Vsako leto obiščem beneški bienale umetnosti oziroma arhitekture, na katerem so razstavljene umetniške inštalacije v Vrtovih (Giardinih) in Skladiščih (Arsenale) ter na drugih lokacijah po mestu. Tu gre res za pravo parado atrakcij za vse čute. Žal lahko pogosto iz inštalacij zaznamo »modne zapovedi« – iluzionizem, hiperestetiziranost, predvsem pa izjemno močno težnjo po veličastni impresiji. Tako na likovnem kot na arhitekturnem bienalu si lahko ogledamo nepregledno množico aluzij in simbolov, medtem ko je sama vsebina oziroma ideja velikokrat manj pomembna. In tukaj hitro najdemo simptome stanja v današnji družbi, ki je izgubila svojo osrediščenost.

Kaj kaže praksa umestitve prostorskih inštalacij v urbano okolje na prostem po Evropi? So ideje v mestih zelo nenavadne? Ni nasprotovanj? Kakšno dodano vrednost prostoru in mestu lahko da prostorska inštalacija?

Učinki postavitev umetniških inštalacij so lahko zelo različni. Naj navedem tri inštalacije, ki so bile in so v svetu zelo odmevne. Priznani bolgarski umetnik Christo je poleti leta 2016 postavil inštalacijo Plavajoči pomoli na italijanskem jezeru Iseo. Obiskovalcem je ponujal ekskluziven in nepozaben estetski užitek ob hoji na vodi po 3 km dolgih plastičnih plavajočih pomolih, prekritih z rumeno tkanino. Zaradi svoje megalomanske zasnove bi Christovo inštalacijo lahko označili kot inštalacijo presežkov ne samo zaradi enormne velikosti, ampak tudi zaradi vrednosti investicije, stala je 15 milijonov evrov, in števila obiskovalcev. Več kot 1 milijon obiskovalcev je v dveh tednih ohromilo življenje v malih okoliških vaseh. Vendar pa je bila inštalacija deležna predvsem velike družbene kritike. Za proizvodnjo vsega vgrajenega materiala in predvsem za učinkovito reciklažo je bilo porabljenih ogromno sredstev in energije, »nepozaben estetski užitek« pa je skazilo prerivanje obiskovalcev na lovu za enkratni selfi.

Drugi projekt, ki ga želim predstaviti, se imenuje Kvadrat, razstavljen na Švedskem leta 2015. Najprej je zaživel kot umetniška inštalacija. Razstavni eksperiment se je ukvarjal z idejo, da je družbena harmonija odvisna od preproste odločitve, ki jih sprejemamo vsakodnevno: bodisi ljudem zaupamo ali jim ne zaupamo. Obiskovalci muzeja so morali izbrati med dvojimi vrati: leva so pomenila zaupanje, desna nezaupanje. Večina je izbrala vrata zaupanja, ko pa so jih nato prosili, naj svoje telefone in denarnice odložijo na tla razstavnega prostora, tega niso bili pripravljeni storiti. Kvadrat je nato postal stalna inštalacija na osrednjem trgu v mestu Värnam.

Tretji primer je najbrž nekaj posebnega.

Tretja umetniška inštalacija, ki je dosegla veliko popularnost in je v družbi učinkovala izrazito pozitivno, je Kravja parada. Inštalacijo tvori čreda krav, narejenih iz steklenih vlaken, v naravni velikosti. Posamezne živali umetniško obdelajo lokalni uveljevljeni umetniki in jih razporedijo po mestnih lokacijah ter tako popestrijo ulično življenje. Po določenem času vse krave oziroma umetniške akte prodajo na javni dražbi. Denarni izkupiček od prodaje je namenjen za dobrodelne namene zlasti mladim, ki potrebujejo pomoč v državi, v kateri poteka dogodek. Prva Kravja parada je bila leta 1998 v Zurichu, od takrat naprej vsako leto poteka v drugem mestu po vseh kontinentih sveta. Do sedaj je sodelovalo več kot 70 mest z več kot 6500 umetniki, ki so sodelovali pri oblikovanju več kot 6000 krav. Kravja parada je postala največji javni umetniški dogodek na svetu.

Nenavadni, zelo različni primeri.

Trije opisani primeri prikazujejo različne vloge in učinke umetniških inštalacij na družbo. Inštalacija lahko napelje ljudi k želji po izboljšanju sebe ali sveta ali pa v njih spodbudi kritiko, celo odpor, kar pa je morda tudi namen katere od inštalacij.

Katera prostorska inštalacija, ki ste jo doslej videli po svetu, ste najbolj doživeli in zakaj?

Najučinkovitejše inštalacije so zame tiste, s katerimi avtor z minimalnimi izraznimi sredstvi vzbudi v gledalcu močan čustven vzgib, na osnovi katerega se stimulira želja, zanimanje gledalca o namenu in sporočilu umetniškega dela. Slednje ni nujno skladno z avtorjevim sporočilom. Pomembnejše pri inštalaciji je, da vzbudi v gledalcu intenzivne občutke, »da se ga dotakne«. Vse to sem doživela ob inštalaciji z naslovom Revolution (2015) avtorja Célesta Boursier-Mougenota, ki je francoski paviljon v beneških vrtovih transformiral v kinetični gozd, v katerem so se gigantska borova drevesa s koreninami in prstjo vred premikala po paviljonu in okoli njega ter se družila z ostalimi drevesi …