Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Slovenski žagarji niso konkurenčni, doslej so bili prezrti - EOL 127

Gozd, les in lesnopredelovalna veriga |
 
Kako bo lahko oživela lesnopredelovalna veriga, če ne bo zanesljive oskrbe s hlodovino, s kakovostno domačo surovino, če torej ne bo sprememb v primarni predelavi lesa in če bodo žagarji in trgovci z rezanim lesom še naprej tisti člen, ki je bil preveč prezrt v vladnih načrtih za podporo lesnopredelovalni industriji? Edo Oblak, direktor zavoda SLOLES, slovenskega lesnega združenja, ki je nastalo po sprejemu Zakona o gospodarjenju z gozdovi v letu 2016, je prepričan, da se morajo spremembe začeti na – začetku. Torej v gozdu in potem v primarni predelavi, pri žagarjih. Ni zadovoljen s potekom oživljanja lesne panoge, saj žagarji najbolj čutijo, kje šepa oskrba s hlodovino, kako je s cenami, kako slabo so tehnološko opremljeni in kako postajajo nekonkurenčni v primeri z avstrijskimi kolegi. Novo združenje želi najprej vzpostaviti dobre poslovne odnose z družbo Slovenski državni gozdovi in od nje kupovati hlodovino, poudarja Edo Oblak.
 
Edo Oblak
Edo Oblak

Zakaj so žagarji in trgovci z rezanim lesom najšibkejši člen v lesnopredelovalni verigi? Ali to potrjujejo podatki o njihovi ekonomski moči in tehnološki opremljenosti?

Prvenstveno sta naši šibki točki finančna in tehnološka podhranjenost. Pridružuje se jima še slaba poslovna povezanost primarnih predelovalcev pri morebitni skupni nabavi surovine in pri morebitni skupni prodaji polizdelkov. Mislim na skupni nastop na trgu v inputu in outputu. Poseben problem na turbulentnem slovenskem trgu hlodovine je zagotavljanje vhodne surovine. Mislim na količino in dinamiko dobav.

Vendar je bila lesna panoga deležna močnih besednih spodbud, sprejeti so bili načrti za oživitev lesnopredelovalne industrije. Podatki za 2017 kažejo rast izvoza in prodaje. Tudi izvoz hlodovine se je zmanjšal. Ali ti podatki kažejo, da se v proizvodnji, predelavi in zunanji trgovini okroglega lesa pozablja na žagarje?

Ne poznamo teh načrtov! Imamo sicer akcijski načrt Les je lep, ki pa bi moral biti dopolnjen z izvedbenim načrtom. Ni realizacije. Izvaža se predvsem prva predelava, gradbeni les, in gradbene plošče. Za njihovo proizvodnjo so trenutne kapacitete zasedene. Ne moremo jih proizvesti toliko, kot bi jih lahko prodali. Hlodovino izvažajo preprodajalci, a bo potrebno izvoz v celoti zmanjšati.

Zakaj v združenju SLOLES ugotavljate, da slovenski žagarji niste konkurenčni v primeri z avstrijskimi, ki lahko za hlodovino ponudijo dobaviteljem boljše cene?

Prvenstveno zaradi nedoseganja ekonomije obsega. Ta je namreč odvisna tudi od vlaganj v posodabljanje, od visokih investicij, redne nemotene dobave surovin… Avstrijska industrija je bila in je še deležna ustreznih državnih vzpodbud. Tudi prikritih. Z ustrezno pomočjo države je tako postala močna, povezala se je, veliko obratov so v Avstriji postavili tudi Skandinavci. Danes avstrijska industrija s svojim obsegom predelave kroji cene v regiji hlodovini in rezanemu lesu. Seveda po lastnih potrebah, da je potem lahko konkurenčna na globalnem trgu.

Tudi Slovenija je že nekaj let neto izvoznik okroglega nepredelanega lesa. Kako ste pri tem sodelovali žagarji in trgovci z lesom?

Trg z gozdnimi lesnimi sortimenti je neurejen in konfuzen. Zato mora slovenski žagar v večini primerov kupovati surovino od posameznega lastnika, države ali zasebnika, v paketu. Torej kupuje zmes sortimentov po klasah. Njegova proizvodnja pa potrebuje le določene, ostale mora prodati naprej.

Zakaj se primarna lesna predelava ni razvila?

Ni bilo ustreznih vzpodbud. Kot delovno intenzivna panoga se ta industrija nikjer v svetu ni razvila brez neposrednih in posrednih pomoči držav.

V čem ste najbolj nekonkurenčni?

V tehnološki opremljenosti, v financiranju nabave surovin, financiranju zalog, financiranju prodaje, pri predolgih plačilnih rokih za izdobavljene izdelke. In tudi v pripravi že proizvedenih polizdelkov, da bi jih lahko takoj plasirali na trg.

Zdi se, da se država odziva. Na MGRT je začel z delom Direktorat za lesarstvo, vaša sekcija je delala v okviru Združenja za lesno in pohištveno industrijo,za panogo se je našlo tudi nekaj denarja.

Za primarno predelavo, vključujoč proizvodnjo lepljencev, se denarja ni našlo. Zgolj nekaj sredstev iz naslova programa razvoja podeželja pri MKGP.

Žagarji ne morete uspešno poslovati brez zanesljivih dobaviteljev lesne surovine. Kako si boste to zagotovili in kaj vam lahko pomeni partnerstvo z družbo Slovenski državni gozdovi, ki ima v lasti le petino gozdov?

Hlodovine iz državnih gozdov je premalo. Vendar bi lahko predstavljala vsaj minimum s stalno in časovno enakomerno razporejeno dobavo. Ostalo si je potrebno zagotoviti iz zasebnega sektorja, ki pa je tudi zelo nepovezan in ni sposoben ponuditi točno določenih sortimentov v točno določeni količini in v določeni časovni dinamiki. Družba Slovenski državni gozdovi je za predelovalce zelo pomemben strateški partner, saj jim lahko zagotavlja vsaj nek minimum.

Ali lahko pokrije potrebe žagarjev? In cene?

Ne na iglavcih, od listavcev pa je dovolj zgolj bukovine. Cene so tržne.

Koliko rezanega lesa prodate žagarji domači predelovalni industriji in koliko ga izvozite?

Približno pol v izvoz, gradbeni les in gradbene plošče, pol na domači trg.

Analize o izkoriščanju oziroma uporabi okroglega lesa in o lesu slabše kakovosti opozarjajo, da so velike priložnosti pri predelavi lesa slabše kakovosti v lesne kompozite, mehansko celulozo in kemikalije. Kaj lahko storite žagarji, saj Sloveniji primanjkuje predelave gozdno lesnih sortimentov slabše kakovosti?

To je predmet velike industrijske proizvodnje, ki potrebuje ustrezno znanje in tehnologijo, izjemna zagonska sredstva, ustrezno količino surovine s kontinuirano dobavo in na koncu sredstva za prodor na trg. Pri nas doslej država ni uspela podpreti prvega razreza hloda, da ne govorimo o nadaljnjih korakih predelave v verigi do polizdelkov ali do končnih izdelkov. Kar lahko trenutno storimo žagarji, je zgolj to, da žagarske ostanke porabimo za pridobivanje električne energije in ob tem toplotne energije, ki je je bistveno več kot električne. Toplotno energijo lahko porabimo za sušenje lesa, ogrevanje proizvodnih in poslovnih prostorov ter morebitno prodajo viškov toplotne energije sosednjim obratom, če so ti v neposredni bližini.

Kako so se slovenski žagarji odzvali na vašo pobudo za ustanovitev SLOLES-a?

Zelo dobro. Zelo pozitivno. Z zavestjo, da je to dobro za slovensko žagarstvo.

V čem je vaše združenje podobno z avstrijskim PROHOLZ-om?

Svojemu članstvu želimo omogočiti skupen nastop na trgu surovine, gre za lesne sortimente in oblikovanje skupnega nastopa na trgu predelanega lesa. Sloles zastopa svoje člane tudi v odnosu do državnih in evropskih inštitucij, v odnosih do zakonodajne in izvršilne oblasti.

Kako lahko, s kakšnim pristopom pri podpori v lesni verigi dosežete optimizacijo dobav hlodovine, racionalnejši transport, sledljivost itd.?

O kakšni podpori govorite? Ni ustreznih podpor. Transport hlodovine je racionalen v radiju 50 kilometrov od žagarskega obrata. Sledljivost je stvar EU zakonodaje in dodatno certifikacijskih shem FSC in PEFC. Najpomembnejše je, da se hlodovina razreže na slovenskih žagah. Mislim pa, da tudi transport v razdalji več kot 50 km ne bi smel predstavljati problem, saj ga plača kupec hlodovine.