Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Eko strategije so več kot le razvoj izdelkov, oblikovanje v podjetjih prezrto - EOL 123

Ekodizajn, študij in praksa |
 
Za trajnostno oblikovanje je med študenti zelo veliko zanimanja in to je tisto, kar izpolnjuje pedagoško poslanstvo izr. prof. mag. Barbare Prinčič, ki na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje vodi Katedro za industrijsko oblikovanje. Njeni študentki Maja Grobler in Valentina Arčan sta zmagali na celjskem oblikovalskem natečaju Reci:design. Profesorica, ki je tudi priznana industrijska oblikovalka, saj med drugim na razstavi Venice Design razstavlja inovativno vrtno hiško Shroomko, dobro pozna prakso v slovenskih podjetjih in je kritična, saj industrija ne uporablja dovolj domačega oblikovalskega potenciala. Še več. Delež podjetij, ki pozabljajo na oblikovanje, presega 40 %. Poudarja pa, da je bil razvoj izdelkov v fokusu trajnostnih oblikovalskih rešitev nekoč, a da se je že začela drugačna eko prihodnost. Eko strategije postajajo že oblike poslovnih modelov. Sedaj je trenutek za Design Thinking, ki vključuje tudi sistemski pristop/razmišljanje.
 
mag. Barbara Prinčič
mag. Barbara Prinčič

Če kot predavateljica trajnostnega oblikovanja na ALUO in mentorica študentk, študentov, ki so na celjskem festivalu recikliranja zmagali, ocenite, kaj se spreminja v Slovenji v odnosu med oblikovanjem in uporabo ostankov ali odpadkov kot materialov, kakšno je vaše strokovno mnenje? Se kaj spreminja?

V Sloveniji smo se pridružili evropski usmeritvi v krožno gospodarstvo. Napori so na institucionalnem nivoju pospešeni. Vladne inštitucije so verjetno aktivne zato, ker se to pričakuje na evropskem nivoju ter zaradi zahtev gospodarstva. Gospodarstvo ali vsaj nekateri segmenti gospodarstva pa zato, ker prepoznavajo, da to, kar zavržemo, niso odpadki, temveč ostanki. Ti imajo neko materialno vrednost in v drugem krogu z ustreznimi kreativnimi rešitvami na področju ponovne uporabe, predelave ali recikliranja ustvarjajo tudi finančno vrednost. Na Katedri za industrijsko oblikovanje ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje (ALUO) smo predmet s trajnostnimi vsebinami uvedli leta 2010. Takrat se o modelu krožnega gospodarstva še ni govorilo, čeprav so bile eko-strategije za razvoj izdelkov znane že vse od konca 80-ih let prejšnjega stoletja. Predstavljene so bile na konferenci Združenih Narodov v Riu l. 1992 (Rio de Janeiro Earth Summit). A vsi poskusi kroženja materialov in zavrženih izdelkov so še dolgo izhajali pretežno iz umetniških vzgibov kot iz proizvodnega sveta. To se sedaj očitno spreminja tudi v Sloveniji.

Je to pogled mentorice z akademije ali poznavanje prakse?

Za tiste oblikovalce, ki prihajajo z ALUO, lahko rečem, da so izobraženi in ozaveščeni. To nakazujejo njihove samoiniciativne aktivnosti in trajnostno zasnovani projekti po zaključku šolanja. A namen študija ni zgolj treniranje keativnih rešitev na področju rabe sekundarnih surovin, temveč gre za holistični pristop. Študent mora biti seznanjen s številnimi oblikovalskimi eko-strategijami in smernicami, ki se smiselno uporabijo v kateremkoli razvojnem projektu. Naj bo to nizko ali visokotehnološki projekt, ki je narejen iz primarnih virov, vključujoč vse ostale oblikovalske parametre, ki jih oblikovalci vgrajujemo in upoštevamo pri razvoju izdelka. Marsikaj od tega je očem laične javnosti nevidno in nepoznano. Je pa delati iz sekundarnih surovin poseben izziv. Je bistveno težje kot iz primarnih, zato pozdravljam take natečaje, kot je Reci:design, saj spodbujajo kreacije te vrste.

Pri oblikovanih izdelkih, ki nastajajo iz odpadnih materialov, se njihova vrednost ne more omejiti le na element trajnosti, pač pa tudi uporabnosti in na interese potrošnikov, da sprejmejo, kupijo izdelke iz reciklatov. A je do izdelkov te vrste med potrošniki in naročniki embalaže še precej zadržkov. Zakaj?

Z uporabo recikliranih surovin se zagotovo spreminja tudi tipologija izdelkov. A ne v vseh primerih. Razvoj sodobnih tehnologij omogoča očiščenje nekaterih skundarnih surovin do te mere, da skoraj ne dajo več vtisa, da so reciklirani. Vemo tudi, da se v praksi pogosto, predvsem na področju embalaže, uporablja do 30 % recikliranega materiala, saj le tako izdelek ohranja zahtevano kakovost glede fizikalnih in mehanskih lastnosti. Na to smo se potrošniki navadili. Večina tega niti ne opazi. Razen tistih, ki berejo etikete in deklaracije. Drugače je pri izdelkih, kjer prevladuje recikliran material tako rekoč v celoti, saj je izgled takšnih izdelkov 'drugačen'. Se ne svetijo, vidi se, da material ni nov. Na izdelke iz recikliranega papirja smo se večinoma navadili, iz reciklirane plastike različnih barv pa verjetno ne. Potem je tu še higienski vidik, ki na področju embalaže pogosto onemogoča uporabo sekundarnih surovin.

In kako reagirajo potrošniki?

Med potrošniki poteka segmentacija na nivoju okoljske ozaveščenosti. Obstajajo tisti, ki jim to, da so kupili reciklirani izdelek, veliko pomeni in jih celo iščejo. In so tisti, ki jim je vseeno ali so celo proti. Vendar, govoriti na splošno je težko, saj je odločitev odvisna od tega, kakšen izdelek kupujemo. Preprost ali kompleksen. Tak, ki ga bomo doma izpostavili ali bo stal v kleti. Ne gre pozabiti, da je med potrošniki še vedno močno prisotna skupina baby boomerjev, ki so situirani in danes zahtevajo oboje, kakovost in okoljsko neoporečnost. Naročniki se za uporabo recikliranih materialov odločajo zelo pragmatično. Če je oblikovna rešitev, vključujoč sekundarne surovine, taka, da bodo stroški manjši, konkurenčna prednost na tržišču pa večja, uporabe zagotovo ne bodo zavrnili. Saj vemo, da je danes družbena in okoljska odgovornost še kako pomembna, ko uporabniki raziskujemo profil podjetja.

Za trajnostno oblikovanje pa je bistvena zasnova izdelka, razumevanje celotnega življenjskega ciklusa. Kaj postavljate na prvo mesto in na katere prvine oblikovanja najbolj opozarjate študente?

Tako je, kot pravite. Na dodiplomski stopnji je dan največji poudarek razmišljanju in iskanju kreativnih rešitev celotnega življenjskega kroga (orodje Lyfe-cycle Design) ter na oceni življenjskega kroga (Lyfe-cycle Assessment). Pomagamo si z orodjem belgijske okoljske agencije OVAM, ki je orodje razvila posebej za uporabo med oblikovalci. Študenti se trudijo načrtovati ali preoblikovati, lahko svoj lastni izdelek, kjer morajo v razmišljanje vključiti vse faze - od pridobivanja surovin, proizvodnje materialov, embalaže, izdelka, porabe energije za proizvodnjo, distribucijo, do faze uporabe in predvsem faze, ko se izdelku življenjska doba izteče. Predvideva se scenarij, kaj bo z izdelkom potem. Vse to načrtujejo z uporabo eko-strategij.

Na podiplomski stopnji je najbrž drugače.

Na njej naj bi študent osnove oblikovanja za okolje že obvladal, zato je poudarek na izboru in analizi materialov ter njihovem vplivu na človeka, ne le na okolje. Vzor nam je razmišljanje od zibke do zibke po istoimenski knjigi Williama McDonougha in Michela Braungarta. Drug poudarek je na stiku z industrijo, s proizvajalci, ki ustvarjajo proizvodne ostanke in jim na lastnem dvorišču predstavljajo okoljski problem. Za nas je to lahko izziv za novo nalogo, nove kreativne rešitve. Osebno pedagoško poslanstvo vidim tudi v tem, da študente v času študija v okviru razpisane naloge vzpodbudim, da sami vzpostavijo stik s proizvodnim subjektom in tako v primeru dobre rešitve morda pridobijo naročnika za nadaljnje sodelovanje po izteku študijskega obdobja. Takih primerov imamo kar nekaj.

Kot priznana industrijska oblikovalka potemtakem lahko ocenite, ali se v slovenskih podjetjih spreminja odnos do inovativnih oblikovalskih rešitev, ki so lahko pomembna dodana vrednost izdelku. Kakšna je vaša izkušnja, saj so naši oblikovalci prejemniki pomembnih mednarodnih nagrad?

Žal nagrade tu ne pomenijo kaj dosti. Na tem področju se v Sloveniji ni skoraj nič spremenilo. Industrija v Sloveniji oblikovalskega potenciala ne izkorišča dovolj. Bili so že boljši časi. V Sloveniji delež podjetij, ki sploh ne uporabljajo oblikovanja, presega 40 odstotkov. Podjetij, ki imajo oblikovanje vpeto v poslovno strategijo, je le pet odstotkov. To so podatki Evropske komisije Innobarometer 2016. Tudi raziskovalno- razvojnih timov, ki delujejo po principu dizajn centra znotraj korporacije, je le nekaj. Podjetniške strukture, seveda ne vse, v Sloveniji oblikovanje večinoma še vedno razumejo kot storitev, ki jo potrebujejo pri razvoju novega, še pogosteje pa pri preoblikovanju že obstoječega izdelka. Saj to je prav, ni narobe. A 'zeitgeist' se je spremenil in to ni več dovolj.

Zakaj ne?

Razvojni procesi so veliko bolj kompleksni kot nekoč. Problemov ali novih izzivov ne moremo več reševati na nivoju razvoja enega izdelka. Potrebni so celostni, sistemski pristopi, ki vključujejo celo vrsto deležnikov, vpetih v razvoj neke ideje, ki na koncu ni nujno materialna. Zdi se mi, da je našim študentom težje, kot je bilo nam. Od njih se pričakuje, da razumejo in znajo razmišljati v smislu iskanja novih poslovnih modelov. Tudi na področju trajnostnih rešitev so se eko strategije, v osnovi namenjene razvoju izdelkov, razširile v oblike poslovnih modelov. Upanje je, da bo usmeritev Slovenije v krožno gospodarstvo na tem področju prinesla spremembe. Torej, da bodo podjetja bolje izkoriščala slovenski oblikovalski potencial.

Vaša izkušnja je vendarle drugačna. V okviru Beneškega bienala je na spremljevalni razstavi Venice Design na ogled vaša mala vrtna lesena hiška Shroomko. Kakšni so odmevi in v čem je oblikovalska inovativnost hiške v parku Marinaressa? Kaj želite doseči z blagovno znamko Gardi?

Odzivi so dobri, spodbudni. Ideja naročnika je bila, da naredimo alternativo obstoječim plastičnim otroškim vrtnim hiškam, ki jih lahko vidimo že skoraj na vsakem vrtu. Z idejo sem se poistovetila zato, ker vem, da je velikih cenenih kosov plastike preveč. Raziskava med uporabniki je namreč pokazala, da je življenjska doba plastičnih hišk zgolj nekaj let, nato zvite od vročine in polomljene zaradi vetra pristanejo na smetišču. A tako veliki kosi plastike bi morali trajati 10 ali 20 let! Problematika plastike v oceanih pa je znana. Na vrtno hiško bi seveda lahko pogledali tudi z drugega, etičnega vidika. Včasih jih ni bilo. Mi smo postavili dva stola, čez pa napeli koc in je bila hiška. Zvečer si to pospravil, okoljska obremenitev je bila nič. Ugotovila sem, da me takšen popolnoma etični način razmišljanja ne bo pripeljal nikamor.

Zakaj ne?

To je tako, kot bi bežal od problema. Odgovor je torej konstrukcijsko zelo preprosta lesena hišica v kombinaciji z reciklirano gumo. V mislih sem imela oblikovanje za dolgo življenjsko dobo. Hiška nima funkcionalnih pritiklin igrala, saj sem zelo pazila, da z dodatki ne podražim izdelave. Les namreč na tržišču težko tekmuje s plastiko. Hišica je zato v svoji osnovni funkciji zamišljena kot skrivališče. Vsi, ki smo imeli majhne otroke, vemo, kako radi se nekam zavlečejo, skrijejo, igrajo pod streho. Kako bo trg prenesel ceno, bomo videli. Trenutno smo v fazi izdelave poslovnega načrta. V sklopu nove blagovne znamke Gardi je želja razvijati izdelke za vrt iz kombinacije naravnih in skundarnih surovin. Zakaj? Zato, ker so izdelki na vrtu podvrženi vremenskim vplivom in zelo hitro postanejo grdi in umazani. Ne vidim smisla, da so narejeni iz novih in umetnih materialov. Nasprotno je les naravni material, ki ima svojo patino tudi, ko je že star in je še vedno lahko atraktiven. Hiška je zasnovana modularno. V primeru poškodbe se vsak posamezni del lahko zamenja. Tudi to je ena od strategij eko oblikovanja. Vzdrževanje in popravljivost, ki je bila do nedavna precej spregledana. Prevladovalo je mišljenje, da se to ne splača. Predvidevam, da bomo v prihodnosti vedno več govorili o tem, saj se že pojavlja izraz ekonomija vzdrževanja (Economy of Maintenance).

Design Thinking je prava priložnost za tista podjetja, ki jim gospodarska rast omogoča drznejše rešitve za globalni trg. Koga bi bilo potrebno spodbuditi, nagovoriti?

Design Thinking bi moral biti izziv za vsa podjetja, saj omogoča preseganje, lahko tudi odmik, če hočete, od vsakodnevnih utečenih poslovnih okvirov razmišljanja. V kontekstu raziskovalno-razvojnega načrtovalskega procesa, vključujoč drugačen način razmišljanja, torej design thinking, ki zaradi svoje nekonvencionalnosti odpira široko polje za kreativne in inovativne rešitve, vidim vsaj tri področja, ki bi jih bilo potrebno naslavljati, če bi želeli graditi in razmišljati o konkurenčnosti Slovenije dolgoročno. Najprej so tu podjetniške strukture, ki o tem še nič ne vejo in jih tudi ne zanima, ker mislijo, da to ni za njih. To so tisti, ki jih zanimajo predvsem finančni tokovi. Za vse ostalo nimajo časa. Vendar sem nekoč slišala v zvezi s tem odlično misel: ''Ko boš imel čas, bo prepozno.'' Na drugem mestu so podjetniške strukture, ki bi izobraževale in spodbujale tiste, ki oblikovalskega načina razmišljanja ne uporabljajo. Vzpodbuda torej. Tretje so vzgojno-izobraževalne inštitucije na osnovnošolskem in srednješolskem nivoju. Poročilo posebne delovne komisije Evropske komisije z naslovom Design for Growth and Prosperity iz leta 2012 predlaga nujno osnovno oblikovalsko opismenjevanje na vseh izobraževalnih nivojih. Na tem področju smo v Sloveniji popolnoma nepismeni. Slovenec o oblikovanju v vsem izobraževalnem obdobju ne sliši nič in zato ne razume njegove vloge pri razvoju izdelkov, storitev in sistemov. Ne razume njegove strateške vloge v podjetju. S tem mislim na upravljanje na nivoju design managementa. In seveda ne ve, da s tem izgublja nacionalno gospodarstvo, posledično pa družba v celoti. In nenazadnje, če oblikovanje apliciramo na trajnostni razvoj, ima ta veliko skupnega z vrednotami. Vemo pa, da se vrednote najlažje privzgajajo v obdobju odraščanja in šolanja.

Kakšen je interes za trajnostno oblikovanje med študenti?

Interes je velik, kar me izredno veseli in navdaja z optimizmom, da bodo bodoče generacije oblikovalcev delale odgovorno do okolja in do družbe. Če bo tako, bo moje poslanstvo izpolnjeno. 

---------------------------------------------------------

Festival Reci: Design

Valentina Arčan in Maja Grobler
Valentina Arčan in Maja Grobler

Ideja o biorazgradljivih lončkih z mislijo na uporabnika

Na celjskem festivalu Reci: Design sta zmagali Valentina Arčan in Maja Grobler, študentki ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje, in sicer pod mentorstvom profesorice mag. Barbare Prinčič. Kot sta povedali, sta ves čas pri razvoju ideje o biorazgradljivih lončkih mislili tudi na uporabnika

Zakaj ste se odločili za sodelovanje na festivalu in kaj je bil največji izziv?

Projekt, ki je nastal v okviru študija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje pod mentorstvom prof. mag. Barbare Prinčič, je zelo dobro izpolnjeval smernice in kriterije natečaja. Idejo sva želele približati širši javnosti in festival se je izkazal kot izvrstna odskočna deska, kjer sva kakovost svoje ideje lahko preverili tako pri strokovni žiriji kot tudi širši javnosti. Kako bi uspešno skomunicirali lastnosti in prednosti najinega izdelka, nama je predstavljal največji izziv.

Kaj ste želeli doseči z izdelkom, ki je bil zmagovalen, in kje ste v oblikovanju naleteli na največje preizkušnje?

S konceptom biorazgradljivih lončkov sva želeli poiskati alternativo plastičnim lončkom za gojenje podtaknjencev, katerih življenjska doba je zelo kratka, poraba pa ogromna. Največja preizkušnja je bila in še vedno ostaja učinkovit proizvodni proces lončkov. Poleg tega je bila preizkušnja pri iskanju ustreznega materiala, ki bi zamenjal plastiko. Naredili sva kar nekaj poskusov.

Kakšno možnost ima vajin izdelek za proizvodnjo za trg in ali ste morda pri zasnovi življenjskega ciklusa mislili tudi na uporabnost izdelka?

Projekt na trenutni točki v razvoju še ni zrel za vstop na trg, z nadaljnjim razvojem in testi pa bi lahko na trgu dosegel dobro menjavo za plastične lončke. Kljub temu, da so lončki iz recikliranih materialov in je to bilo izhodišče projekta, sva pri načrtovanju vedno imeli v mislih tudi uporabnost in uporabnika.

Zakaj potrošniki še z nezaupanjem posegajo po izdelkih iz reciklatov?

Po lastnih izkušnjah je pomemben faktor predvsem cena, ki je pri produktih iz recikliranih materialov žal pogosto višja kot pri izdelkih iz nerecikliranih surovin.

Kateri material je najbolj primeren za koncept trajnostnega oblikovanja?

Pri trajnostnem oblikovanju se nama zdi nesmiselno iskati najboljši material za to metodo, ampak je potrebno poiskati ustrezen in inovativen pristop ter ga vplesti v sleherni proces oblikovanja.