Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Preveč je nečistoč, nujni so normativi za kakovost ločenega zbiranja - EOL 123

Ravnanje z odpadno embalažo |
 
V sistem ravnanja z odpadno embalažo sheme že preveč dolgo čakajo na spremembe, ki bi odpravile nakopičene nejasnosti in slabosti, predvsem pa zagotovile več reda in učinkovitejše ravnanje z odpadki, ki so dragocen vir za reciklažno panogo. Tako menita Goran Ambrož, vodja področja nekovin v Dinosu, in Brigita Šarc, vodja sektorja za ekologijo in tehnologijo v podjetju. Zaradi prevelikega deleža nečistoč oz. odpadkov v mešani komunalni odpadni embalaži in nedoslednega ločenega zbiranja pri gospodinjstvih bi moralo Ministrstvo za okolje in prostor določiti normative za kakovost, prav tako pa tudi nadzor nad masnim tokom. Komunalna podjetja bi morala odpadke tehtati. Prepričana sta še, da bi moral novi zakon o varstvu okolja zelo premišljeno določiti podaljšano odgovornost proizvajalca.
 
Goran Ambrož
Goran Ambrož

Ob objavi osnutka zakona o varstvu okolja je zlasti reciklažna panoga opozorila, da bi moral MOP čim prej objaviti tudi besedilo o podaljšani odgovornosti proizvajalca. Zakaj je ta opredelitev tako pomembna? Predvsem zaradi težav v ravnanju z embalažo?

Določila podaljšane proizvajalčeve odgovornosti v zakonu bodo osnova za vsa nadaljnja določila v podrednih upravnih aktih za področja, ki jih ali jih še bo država urejevala po sistemu podaljšanje proizvajalčeve odgovornosti. Že večkrat je bilo s strani predstavnikov ministrstva povedano, da na področju embalaže razmišljajo o eni družbi, s čimer se ne moremo strinjati. Nastavke za tako odločitev se lahko ustvari že v zakonu. Zato je še toliko pomembnejše, kaj bo zakon določal. Ne gre spregledati, da bo lahko imel ta člen močan vpliv na večji del gospodarstva, saj podaljšana proizvajalčeva odgovornost ne velja samo za področje embalaže.

Nastale težave pri ravnanju z odpadno embalažo pa niso rešljive samo z določbami zakona. Nujna je res dobra analiza stanja, potem tehtno pregledati sedanja določila predpisov in nakopičene težave ter na tej podlagi pripraviti spremembe predpisa. Sedanja uredba o embalaži je res potrebna korenitih sprememb.

Na 4. reciklažni konferenci ste predstavniki shem govorili o nečistoči pri odpadni embalaži, kar zmanjšuje stopnjo reciklabilnosti tega pomembnega odpadnega materiala. Kaj bi bilo potrebno spremeniti v sistemu zbiranja odpadne embalaže?

V letu 2017 je že skoraj smešno, da država še vedno dopušča, da komunalna podjetja odpadkov ne tehtajo. Tako se nam upravičeno porajajo dvomi, kaj se dogaja z masnim tokom ločeno zbrane odpadne embalaže. Komunalna podjetja v obstoječi ureditvi nimajo nobene motivacije, razen lastne okoljske zavesti, da bi nadzirali pravilno ločevanje odpadkov v gospodinjstvih. Največje težave nastajajo pri mešani embalaži, saj se komunalna podjetja zavedajo, da moramo vso zbrano mešano embalažo z njihovih dvorišč na svoje stroške odpeljati DROE. Žal vse pogosteje opažamo med mešano embalažo odpadke, ki tja ne sodijo, to so biološki, gradbeni, oblačila, čevlji, elektronska oprema, tudi nevarni… Komunalna podjetja pa se izgovarjajo, da ljudje pač tako površno ločujejo. Komunalna podjetja bi morala imeti pooblastila in odgovornost nadzirati ločeno zbiranje odpadkov, še posebej mešane embalaže, inšpektorat pa bi moral nadzirati doslednost ločenega zbiranja odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij.

Brigita Šarc foto Boštjan Čadej
Brigita Šarc foto Boštjan Čadej

Z novim Zakonom o varstvu okolja se bo regulirala tudi udeležba zainteresiranih javnosti, civilnih iniciativ in drugih, ki bodo lahko sodelovali v postopku pridobivanja okoljevarstvenih pravnih aktov. Kaj pričakujete od stranskih udeležencev v takšnih postopkih?

V Dinosu si prizadevamo, da bi bilo sodelovanje vseh deležnikov v postopkih pridobivanja okoljevarstvenih upravnih aktov korektno in konstruktivno. Že tako je težko izpeljati novosti, na primer posodobitve ali nadgradnje ravnanj z odpadki, ker so zakonsko upravne zahteve pri nas že na meji še sprejemljivega. Če pa se v postopek vključi še nekdo, ki meni, da ima to pravico, pa če se ga stvar tiče ali ne, je res pridobitev okoljevarstvenih upravnih aktov v razumnem času »misija nemogoče«. Nujno je, da se dorečejo pravila tudi za udeležbo stranskih udeležencev ali zainteresirane javnosti v teh postopkih. Prav bi bilo tudi, da se opredeli njihova odškodninska odgovornost. Če so nameni pravi, potem ni bojazni za nobenega deležnika, če bodo v zakonu določila o odškodninski odgovornosti.

S spremembami in dopolnitvami Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo naj bi odpravili kopičenje odpadne embalaže na dvoriščih izvajalcev javne službe. Zadnji podatki pravijo, da se razmere niso spremenile, embalaže se ne prevzema povsod. Zakaj?

Razlog je isti kot v preteklih letih. Neodgovorne DROE prevzemajo po svojih pravilih in namensko izigravajo obstoječ sistem. Naša država jim to že več let omogoča, saj jih za neizpolnjevanje obveznosti ne sankcionira. Še več, s tem jim v bistvu pomaga pri zniževanju lastnih stroškov, zaradi česar so torej DROE, ki so krive za kopičenje odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij, na trgu bolj konkurenčne. Naša embalažna družba Unirec DROE Dinos dosledno in v celoti izpolnjuje obveznosti, ki so jih na našo družbo prenesli naši zavezanci in po naših podatkih na nobeni IJS ne zaostajamo s prevzemanjem.

Reciklažna panoga, ko gre za umeščanje objektov v prostor za predelavo ali termično obdelavo odpadkov, je zainteresirana, zlasti zdaj v časih ugodne gospodarske rasti, za racionalne in hitre postopke. Ali nov zakon o urejanju prostora to omogoča in kako bo na morebitne nove naložbe vplivalo čedalje večje nezaupanje javnosti do investicij večjih okoljskih tveganj?

Zakon o urejanju prostora po našem mnenju ne bo kaj dosti spremenil stanja. Veliko preveč pristojnosti je prepuščeno občinam. Vsaka občina mora na eni strani poskrbeti za to, da ima namenske rabe prostora pravilno razporejene med vse dejavnosti, a na drugi strani mora zagotavljati dovolj kmetijskih površin. Sliši se pravično, a žal realno ni izvedljivo. Najmanj, kar bi moralo biti, bi morale biti za urejanje prostora pristojne regije. Teh pa ni. Mogoče si lahko kaj več obetamo od državne strategije urejanja prostora, kjer upamo, da bodo prepoznana primerna območja tudi za postavitev objektov za ravnanje z odpadki. Slovenija ima degradirana območja, kjer je bila v preteklosti že industrija. Prav tako je umeščenih v prostor kar precej industrijsko – obrtnih con. To je že začetek. Pomembno je še, da se uredi ustrezna infrastruktura, odvodnjavanja, logistične povezave in drugo.

Okoljska tveganja so bila v preteklosti morda manj izpostavljena, danes pa so vedno bolj in vedno bolj bodo. Z znanjem in vedenjem o možnih okoljskih tveganjih, ki jih že imamo in jih še pridobivamo, se da izvesti ukrepe, s katerimi se lahko v najvišji stopnji da obvladovati okoljska tveganja. Ukrepi so dostikrat dokaj enostavni, zahtevajo seveda dodatne stroške tako pri novih kot tudi obstoječih objektih.

Strah v ljudeh pa je po zadnjih dogodkih velik. Ustvarilo se je veliko nezaupanje v naše znanstvenike in državne inštitucije. Duh nezaupanje je ušel iz nadzora… Zavedati se moramo, da ima javnost vedno več znanja, podatkov in si ne dovoli si več podučevati komer koli.

Reciklažna industrija v Sloveniji bi lahko z novimi zmogljivostmi postala pomembno gospodarsko središče za širšo regijo, saj postajata krožno gospodarstvo in trajnostno upravljanje z viri temelj nove razvojne strategije Slovenije. Kaj pričakujete od ekonomske in razvojne politike države za vašo panogo?

Zdi se, da država tega potenciala v reciklažni industriji ne vidi. Slovenija ni prav bogata z naravnimi viri. Ima pa velik potencial v znanju in izkušnjah na tem področju in res bi lahko bila nosilna država reciklažne branže v širši regiji. Prihaja veliko novih kompozitnih materialov, za katere se danes zdi , da so nereciklabilni. Nujno bo povezovanje med podjetji, z znanstvenimi inštitucijami ter fakultetami. Država bi morala z razvojno in ekonomsko politiko vstopiti v ta proces vsaj tako, da bi spodbujala takšna povezovanja in da bi tudi z ekonomskimi ukrepi spodbujala uporabo recikliranih materialov. Danes je še vedno tako, da je uporaba recikliranega papirja dražja od uporabe papirja, narejenega iz novega drevesa.

Zaenkrat v tej smeri ne zaznamo nobene pomoči s strani države. Sami se bomo morali povezovati z industrijo, ki proizvaja nove materiale in skupaj iskati možnosti njihove reciklaže, ko bodo postali odpadki.

Katere novosti v uredbi o obvezni občinski gospodarski javni službi zbiranja komunalnih odpadkov bi lahko zdaj in v prihodnje pripomogle k učinkovitejšemu ravnanju z odpadki?

Kot že rečeno: 1. Obvezno tehtanje vseh vhodnih in vseh izhodnih odpadkov – dve leti za uskladitev tega določila je kar dolga doba, kar pomeni, da do leta 2019 ne bo pravih vhodnih in izhodnih podatkov; 2. Komunalnim podjetjem podeliti pooblastila in odgovornost za nadzor nad pravilnim ločevanjem komunalnih odpadkov pri gospodinjstvih; 3. Inšpektoratu odrediti nadzor nad doslednostjo ločenega zbiranja odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij.

Nekatere okoljske nesreče v zadnjem letu so jasno pokazale na vrzeli v komuniciranju z različnimi javnostmi, prav tako pa na velik vpliv in odgovornost medijev. Kako bi morali graditi zaupanje med vsemi udeleženci v okoljskem komuniciranju?

V Dinosu skušamo ustvarjati odprt odnos z vsemi udeleženci v okoljskem komuniciranju, z mediji in drugo zainteresirano javnostjo. Priznati je potrebno, da ni vedno lahko, saj smo »odpadkarji« vedno vir vsega hudega, kar se dogaja v bližnji in širši okolici naših skladišč, zato je načrtovana in ustrezno koordinirana komunikacija zelo pomembna. Komuniciranje ima pri nas visoko prioriteto ne glede na situacijo. Vedno bolj pa prepoznavamo, da bo treba k temu pristopiti še bolj načrtovano. Na podlagi preteklih izkušen podjetij, gre za izredne dogodke, bomo morali tudi mi izdelati načrt komuniciranja v krizni situaciji. Ob tem seveda upamo in izvajamo vse ukrepe, da do izredne situacije ne bi prišlo. Morda smo preveč kritični do medijev in novinarjev, ki pripravljajo prispevke. Če bi bolje poznali način dela novinarjev, oni pa našega, bi verjetno bilo bolje, predvsem pa bi lažje komunicirali. Tu je še veliko priložnosti za povečanje zaupanja in izboljšanje komunikacije med vsemi udeleženci v okoljskem komuniciranja.

Vse več je ocen, da prenizka embalažnina spravlja sheme v poslovne težave, da z njimi ne krijete stroškov. Kaj je povzročilo padec embalažnin?

Res je. Embalažnine so se predvsem v letošnjem letu precej znižale. Embalažnine, ki jih je naša konkurenca lani ponujala zavezancem za leto 2017, so bile tako nizke, da jim v Dinosu nismo mogli konkurirati. Na ta račun smo izgubili dva izmed pet največjih trgovcev in skupno kar 10% tržnega deleža. V Dinosu smo ocenili, da so embalažnine prišle na tako nizko raven, da je ogrožena vzdržnost celotnega sistema odpadne embalaže in zato jim mi nismo sledili.

Da smo imeli prav, se je izkazalo že konec januarja letos, ko so komunalna podjetja zagrozila s stavko, saj so se jim na njihovih skladiščih nakopičile rekordno visoke količine mešane odpadne embalaže, ki jih neodgovorne DROE niso prevzele. V Dinosu določamo embalažnine na podlagi lastne metodologije, ki zagotavlja, da za zavezance, ki so nam zaupali, v celoti in na povsem zakonit način izpolnjujemo vse obveznosti in da pri tem sistem ravnanja z odpadno embalažo ni ogrožen.

Kaj bi po vašem mnenju bilo potrebno spremeniti, da bi postal sistem ravnanja z odpadno embalažo učinkovitejši?

Pri določanju deležev prevzemanja odpadne embalaže pri komunalnih podjetjih bi morali upoštevati celoletno količino embalaže, ki je dana v promet, in ne samo embalaže prvega kvartala, kot se to izračunava sedaj. Na primer: Neko podjetje da v promet letno 10.000 t embalaže, v 1. kvartalu 1.500 t, v 2. in 3. 3.000 t in v 4. 2.500 t. Ker uredba določa, da se deleži prevzemanja OE od komunal izračunavajo na podlagi količin iz 1. kvartala, se DROE, kateri je to podjetje plačalo embalažnino, določi delež, kot če bi podjetje dalo v promet 6.000 t in ne 10.000 t. Takoj se postavi vprašanje: kaj bo s preostalimi 4.000 t OE? Obstaja velika verjetnost, da pri poročanju o količini embalaže, dane v promet, prihaja do manipulacij s strani embalažnih zavezancev ali/in DROE, saj je prav poročanje za 1. četrtletje osnova za določitev celoletnih obveznosti financiranja prevzema KOE.

Spremembo pričakujete tudi pri plačilu okoljske dajatve?

Zagotovo. Znižati bi morali mejo za plačilo okoljske dajatve. Zavezanec bi moralo biti vsako podjetje, ki daje na trg več kot 500 kg embalaže na leto in ne 15 ton, kot velja sedaj. To pomeni, da je sedaj v Sloveniji veliko manjših podjetij, ki ne prispevajo ničesar v sistem ravnanja z odpadno embalažo oziroma je to dejansko breme večjih podjetij. Zaradi napačne metodologije izračunavanja deležev moramo DROE za vsako tono plastične in kovinske embalaže dane na trg na komunalah pobrati 1,5 t mešane komunalne embalaže.

Dejstvo je, da družbe prevzemamo odpadno embalažo, ki vsebuje visok delež odpadkov, ki ne sodijo med embalažo. Zato naj ministrstvo določi jasne in merljive normative kakovosti ter opredeli nadzor nad masnim tokom komunalne odpadne embalaže. Komunalna podjetja bi morala imeti pooblastila in odgovornost nadzirati ločeno zbiranje odpadkov, še posebej mešane embalaže, inšpektorat pa bi moral nadzirati doslednost ločenega zbiranja odpadne embalaže na dvoriščih komunalnih podjetij. Rezultat bi bili nižji stroški ravnanja z odpadno embalažo in nenazadnje tudi nižje položnice za gospodinjstva.

Zavzemate se za bančne garancije. Zakaj?

Bančne garancije za družbe za ravnanje z odpadno embalažo bi morali uvesti, da bi se država zavarovala v primerih neprevzemanja odpadne embalaže. To je že uveljavljena praksa pri investicijah v gradbeništvu, letos pa jo uvajajo v sistem ravnanja z odpadno električno in elektronsko opremo. Višina bančnih garancij za posamezne DROE se naj določijo glede na njihov tržni delež. DROE, ki ne prevzema odpadne embalaže, izigrava sistem, saj za neizpolnjevanje obveznosti ni sankcionirana, hkrati pa prihrani pri stroških in je s tem lahko bolj konkurenčna na trgu. Po drugi strani pa se ti stroški prenesejo na DROE, ki obveznosti izpolnjujemo. Zato smo zaradi tega na trgu manj konkurenčne oz. moramo te stroške vkalkulirati pri svojih zavezancih.