Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

»Občine in država izčrpavajo komunalna podjetja« - EOL 121

Intervju z mag. Danilom Burnačem, direktorjem Mariborskega vodovoda | mag. Vanesa Čanji |
 
Dolgoletni direktor javnega podjetja Mariborski vodovod mag. Danilo Burnač, ki vodno gospodarstvo v Sloveniji in tujini pozna do obisti, je kritični sogovornik. Večini slovenskih občin oziroma županov očita izčrpavanje komunalnih podjetij za vodooskrbo in zmanjševanje vrednosti javnih vodovodnih sistemov. S prstom kaže tudi na državo, ki nenamensko porablja sredstva iz vodnega sklada. Med najpomembnejšimi koraki, kaj storiti, da bi se stanje izboljšalo, izpostavlja združevanje razdrobljenih subjektov za vodooskrbo v dovolj velike sisteme, ki bi lahko delovali bolj kakovostno, strokovno in ekonomsko učinkovito.
 
mag. Danilo Burnač  foto Boštjan Čadej
mag. Danilo Burnač

Kakšne spremembe pričakujete v komunalnih podjetjih za vodooskrbo zaradi vpisa pravice do pitne vode v ustavo?

Vpis pravice do vode v slovensko ustavo bo po mojem povzročil velik problem, saj bo lahko nekdo na primer v visokogorju vztrajal, da mu pripada pitna voda, in bo zahteval, da mu jo pripeljemo. Ali bomo gradili vodovodno omrežje na odročnih predelih za 30 hiš? In drug primer. Ste gostinec in porabite veliko vode. A je ne plačujete. Ko jo zaradi neplačanih računov odklopimo, se lahko pritožite, da imate ustavno pravico do vode. Prepričan sem, da dostop do vode ne more biti človekova pravica. Dostop do vodovodnega omrežja je lahko le socialna pravica, vsakomur pod enakimi pogoji. Človekova pravica je splošna. Voda je državno dobro, kar je dobro, saj imamo s tem varovalko, da vodnih virov ne odprodamo. V Sloveniji je to rešeno na zelo visoki ravni. Bojazen, da moramo vodne vire zaščititi pred tujci, je bil zgolj politični manever. Že z dosedanjo ureditvijo imamo vodne vire dobro zaščitene. Agencija RS za okolje izdaja vodna dovoljenja bodisi za proizvodnjo bodisi za oskrbo prebivalstva. Moti pa me želja države po ustanovitvi nekega neprofitnega zavoda za oskrbo s pitno vodo, kar je ves čas v igri v ozadju.

Kaj je v ozadju?

Ustanovitev državne Agencije za vodo – kot neki SODO za področje energetike - , ki bo v Ljubljani zaposlovala dobrih 200 ali več ljudi z visokimi plačami. Oni naj bi urejali vodooskrbo na primer v Mariboru ali Halozah ali v Goričkem. Lepo vas prosim! Uradnik v Ljubljani ne more urejati vodooskrbe po slovenskih regijah. Ali bo referent v Ljubljani urejal priključek za vodo za nekoga, ki živi nekje v Goričkem?

Zakaj po vašem mnenju na okoljskem ministrstvu razmišljajo v to smer?

Tega centraliziranega razmišljanja ne razumem. Voda je med redkimi naravnimi resursi, s katerimi je Slovenija bogata. Imamo vodo in les. To lahko tržimo in prodajamo. Preko Slovenije se pretoči 34 milijard kubikov na leto. Imamo izjemno veliko vode. Zakaj bi se upravljanje z vodooskrbo centraliziralo, če lokalna podjetja to dejavnost izvajamo uspešno? Ker je država zaščitila vodne vire, je zame to dovolj velika varovalka. Ni potrebe za nobeno paniko, saj država z vodnimi dovoljenji regulira sistem rabe vode.

Kako ste se odzvali na te pobude ministrstva?

Lahko zatrdim, da bomo javna komunalna podjetja in Zbornica komunalnega gospodarstva sprožili ustavni spor, če bo okoljsko ministrstvo nadaljevalo s to zamislijo. V ustavi ni zapisano, da je potrebno ustanoviti agencijo oziroma kateri koli drugi paradržavni organ, ki ureja področje pitne vode. Tega ni niti v Severni Koreji! Vsepovsod po svetu oskrbo z vodo izvajajo komunalna podjetja. Torej podjetja, ne pa zavodi.

Je to nezaupnica ministrstva komunalnemu gospodarstvu?

Komunalna podjetja financiramo primerjalno analizo našega poslovanja, ki jo izvaja zasebna inštitucija. Sprašujem se, zakaj naj to plačujemo komunalna podjetja? Če želi okoljsko ministrstvo benchmark, naj ga samo plača. S temi podatki nas ministrstvo in občine primerjajo med seboj. A pogosto primerjajo neprimerljive stvari. Kot primer naj navedem Komunalo Kranj, ki ima nično porabo elektrike, ker voda na Gorenjskem po tamkajšnjem omrežju teče po prostem padu. V vzhodnem delu Slovenije vodo v celoti črpamo iz podtalnice. Mariborski vodovod na primer letno plača 1,1 milijona evrov za elektriko. Že samo zaradi tega pri nas ne more biti cena vodarine nižja kot pri njih. Po drugi strani se težko primerjajo velika in mala komunalna podjetja.

Po vašem mnenju javna komunalna podjetja poslujete učinkovito?

Govorjenje, da so javna podjetja manj učinkovita, ni korektno. Trdno sem prepričan, da smo javna podjetja na dobrem, nekatera celo na odličnem nivoju. Ne dvomim o naši sposobnosti, da lahko vodooskrbo izvajamo uspešno. Je pa zmeraj odvisno od vodenja. Ni važno, ali je kapital javni ali zasebni, velikokrat je odvisno od menedžerja. Tako kot povsod v življenju – so boljši in so slabši.

Kako pomembna je velikost komunalnega podjetja za uspešnost poslovanja?

Odgovoril bom s primerom. Hrvatom poteče triletni rok, ko so se dogovorili, da lahko oskrbo z vodo izvaja samo tisti, ki dobavlja več kot 3 milijone kubikov vode na letni ravni. Pred tem so imeli 125 vodovodov, sedaj bodo prišli na 25. Nizozemska ima 16 milijonov prebivalcev, pa ima 10 javnih vodovodov. V Sloveniji imamo 92 izvajalcev oskrbe z vodo. Med komunalnimi podjetji nas je v Sloveniji 48, imamo pa še t. i. režijske obrate po občinah. Naš lastnik je na primer tudi Občina Rače Fram, prav tako Občina Lovrenc na Pohorju, vendar oskrbo z vodo na njihovem območju izvajata tamkajšnja režijska obrata. Lokalni župani odločajo, kdo kaj dela v občini. V današnjem času si ne moremo dovoliti, da strokovni in tehnično nepodkovani ljudje izvajajo oskrbo z vodo.

Predlagate združevanje komunalnih podjetij?

Zagovarjam, da bi v Sloveniji postavili mejo, na primer 2 milijona kubikov letno. To bi pomenilo, da bi imeli približno 10 do 12 za slovenske razmere relativno velikih vodooskrbnih sistemov, ki imajo zadostne sanitarne, tehnične in druge nadzore, kar pomeni, da zaposlujejo strokovnjake, ki skrbijo za primerno oskrbo z vodo. V našem podjetju nas je 170 in izvajamo izključno javno službo oskrbe z vodo, torej nimamo drugih javnih služb. Zato lahko rečem, da svoje področje obvladamo. Smo največji enovit sistem v državi, imamo 1.607 km dolžine vodovodnega omrežja. A kaj se nam dogaja? Na območju občin naših lastnic nam oskrbo izvaja režijski obrat z dvema zaposlenima, imamo primer tudi režijskega obrata z enim zaposlenim. Tak izvajalec naredi analizo vode enkrat ali dvakrat na letnem nivoju, mi pa vsak dan delamo približno 100 analiz, in sicer na izvoru, v sistemu in pri končnih uporabnikih. Nas to stane 250 tisoč evrov, majhni izvajalec pa plača približno 2 tisoč evrov letno. Zato marsikje ne upajo objaviti rezultatov analiz. Dokler je bila velika Mestna občina Maribor, smo vse izvajali mi. Danes pa se lahko vsak župan odloča po svoje. Občine, ki imajo svoje režijske obrate in so naši lastniki, pa dobijo naše dobičke.

Menite, da bi lahko dosegli konsenz za združevanje v večje vodooskrbne sistemu v Sloveniji? Ste se komunalna podjetja o tem že konkretno pogovarjala?

To sem že predlagal. Z idejo se manjše komunale, ki bi se bile prisiljene pridružiti večjim, ne strinjajo. Naj poudarim, da s tem predlogom ne piham na dušo Mariborskega vodovoda. Lahko pogledamo po drugih regijah, kjer želi imeti vsaka občina svoje vodooskrbno podjetje. To je drobljenje, nimamo pa dovolj resursov, ki so dovolj strokovno usposobljeni. 10 do 12 komunalnih podjetij za vodooskrbo bi bilo po mojem prepričanju za Slovenijo optimalno.

Kako pa razmišljate o lastništvu komunalnih podjetij za oskrbo z vodo? Se strinjate z zapisom v ustavo, ki zahteva, da so ta komunalna podjetja javna?

Sem zagovornik javnega interesa in javnih podjetij v 100% javni lasti. Podpiram definicijo, da je voda javna dobrina in da oskrbo z vodo izvajajo javna podjetja v javni lasti. Nizozemci, ki imajo najbrž najbolj odprto, liberalno gospodarstvo na svetu, imajo 10 javnih podjetij, ki oskrbujejo vodo za 16 milijonov prebivalcev, kot sem že omenil. Oni, ki imajo večstoletno tradicijo oskrbovanja s pitno vodo, so ugotovili, da je to edini način zaščite javnega interesa. Čeprav imajo veliko pivovarn, ki rabijo vodo, niso prepustili vodooskrbe komercialnemu interesu.

Kaj se dogaja na področju investicij v vodovodno omrežje? Ali držijo precej alarmantni podatki, zapisani v Operativnem programu oskrbe s pitno vodo v obdobju 2015 – 2020, da letno prihaja do 30 % vodnih izgub in da ta trend še naraščanja?

Držijo. Operativni program v zadnjem delu pravi, da bi morale občine do konca leta 2020 zagotoviti 1.134 milijonov evrov za investicije v vodno gospodarstvo. Sprašujem se, kako do tega denarja. Uporabniki plačujemo omrežnino, javna podjetja jo nakažemo kot najemnino občinam. To je prihodek proračuna lokalnih skupnosti. Komunalna podjetja smo torej najemniki infrastrukture, a občine nas izčrpavajo, saj to rabijo za druge namene.

Kaj s tem mislite?

Občine v večini primerov vidijo omrežnino, ki jo komunalna podjetja plačamo v proračun, kot svoj prihodek, s katerim lahko prosto razpolagajo. A to ni res! Po uvedbi metodologije za oblikovanje cen je to namenski prihodek, ki ga plačamo uporabniki. Vrednost omrežnine se izračuna na podlagi vrednosti premoženja, torej amortizacije infrastrukture. Na podlagi elaboratov je ta omrežnina vsako leto posebej izračunana in posredovana občinam. Namesto da bi občine vzdrževale vodovodna omrežja, gradijo kanalizacijo ali denar celo porabijo za družbene dejavnosti – za gradnjo vrtcev, šol in podobno. Nekateri župani menijo, da je svoboda odločanja o tem denarju njihova pravica. Ponavljam, da to ni res, saj so to namenski prihodki, namenjeni izključno vodooskrbi.

Je tako razmišljanje razširjeno med občinami?

To se dogaja praktično vsem komunalam v Sloveniji. Morda je izjema Celje, kjer vse občine na področju celjske komunale investicije vodijo skupaj. V primeru Mariborskega vodovoda imamo 19 občin, torej lastnikov, ptujska komunala ima 21 lastnikov … Pri nas je takšno razmišljanje žal prevladujoče.

Kaj na to reče država?

Tudi država nas po svoje izčrpava. Naj pojasnim. Država je določila, da moramo plačevati vodno povračilo. Mariborski vodovod poravna v Vodni sklad RS – torej v proračun Ministrstva za okolje in prostor - na letnem nivoju 935 tisoč evrov. Čemu je vodno povračilo namenjeno? Za investicije v vodovodno infrastrukturo. Gre za namensko zbran denar. Uporabniki plačamo vodarino od vsakega kubika vode. Država tako zbere približno 53 milijonov evrov denarja letno – odvisno od leta – in čemu ga nameni? Sprejme sistemski zakon za izgradnjo spodnjesavskih hidroelektrarn. S sredstvi vodnega povračila gradi hidroelektrarne! Gre za povsem komercialno zgodbo elektrogospodarstva, ki gre v škodo oskrbe s pitno vodo.

Ste se s tem sprijaznili?

Na vsaki problemski konferenci na to opozorim, tudi na vseh naših kongresih in seminarjih. In kakšni so odgovori? Okoljsko ministrstvo odvrne, da sta kmetijski in energetski lobi tako močna, da stvari ne morejo spremeniti. Država bi morala izgradnjo hidroelektrarn financirati iz drugega vira. To me spominja na vinjete, ki jih kupujemo za uporabo avtocest, na kar je velik del tega denarja šlo na primer za plače zaposlenih na Slovenskih železnicah. V 20-letih Mariborski vodovod iz Vodnega sklada ni dobil niti enega evra, podobno je tudi v drugih podjetjih za oskrbo s pitno vodo.

Koliko pa občine, vaše lastnice vlagajo v vodovodno infrastrukturo?

V zadnjih letih praktično nič. Od kar je prišlo do spremembe računovodskega standarda s 1. 1. 2010, ko so se ukinila sredstva v upravljanju, javna podjetja ne vodimo več investicij in investicijskega vzdrževanja. S tem datumom smo morali vse poslovne knjige vodovodne infrastrukture predati lokalnim skupnostim, našim lastnikom. Kasneje je že omenjena metodologija določila, da omrežnino v obliki najemnine nakazujemo v proračun lokalnim skupnostim. Od leta 2009 pa do danes se je vrednost premoženja vodovodne infrastrukture na sistemu, ki ga izvaja Mariborski vodovod, zmanjšala za 30 %. To pomeni, da župani kršijo zakon o lokalni samoupravi. Ta zakon narekuje, da sta župan in občina dolžna vzdrževati vrednost premoženja. Če izvzamem kohezijske projekte, razen minimalnega vzdrževanja nimamo nobenih investicij. Mariborski vodovod je v obdobju do leta 2010 letno zamenjal tudi do 110 ali 120 kilometrov vodovodnega omrežja. Lani nismo zamenjali niti 10 km. Vse investicije, ki so se izvedle, smo s projektnimi pogoji in soglasji naložili zasebnim investitorjem – na primer trgovskim centrom.

Koliko najemnine letno plača Mariborski vodovod svojim lastnicam – občinam?

Vsem 19 občinam skupaj plačamo 800.000 evrov. Med njimi imamo občino, ki v petih letih s tega naslova ni vrnila za investicije niti evra. Računsko sodišče nikoli ne pride v zadnjo občino, praviloma pregleduje mestne občine. Kjer ugotovi, da občina denarja ne daje za namenske investicije, pritisne na nas, naj mi občino malodane prisilimo, da nam vrne denar za investicije. Naše komunalno podjetje vsako leto naredi plan, ki ga posreduje občinam lastnicam. Elaborate, ki jim jih damo, potrdijo, a jih ne izvedejo. Nimamo nobenega vzvoda, s katerim bi jih prisilili k investicijam v vodovodno omrežje.

Kaj se bo zgodilo z vodovodnim omrežjem, če se bo tak trend nadaljeval?

Ker se znižuje vrednost amortizacije, kot sem povedal, je omrežnina, ki jo vsako leto plačujemo lastnikom, realno nižja. V obdobju 5 do 10 let to prav gotovo pomeni zniževanje nivoja kvalitete javne storitve oskrbe s pitno vodo.

Kaj vse pomeni nižji nivo storitve – večje izgube, nižja kakovost vode …?

Vse to, torej se bo zniževala kvaliteta celotne javne službe. Po eni strani bodo verjetno realno naraščale izgube in tudi kakovost vode. V enem obdobju to ne bo tako evidentno v sistemih, ki so jih zgradili s t. i. kohezijskimi sredstvi. V sistemih, kjer pa ni bilo večjih vlaganj s kohezijskimi sredstvi, je razkorak vedno večji in hitrejši.

Kaj je po vašem mnenju treba storiti?

Predlagam naslednje korake. Država mora vrniti infrastrukturo v upravljanje javnim podjetjem ali vložiti infrastrukturo kot kapitalski vložek v javna podjetja, da bodo sama vzdrževala sistem. Tako se omrežnina ne bo več stekala v proračunske prihodke občin. Nujno je potrebo sprožiti proces združevanja vodovodnih sistemov v večje sisteme. 92 različnih oskrbovalcev za tako majhno državo je bistveno preveč. Ponekod se vodooskrba izvaja z vaškimi sistemi, to so lahko vaški odbori, vodne skupnosti, krajevne skupnosti, imamo celo primer, ko vodooskrbo izvaja neko športno društvo ... Če elaborat govori o višini omrežnine za celotno občino, na primer za Mestno občino Maribor, potem znotraj te občine lokalni oziroma vaški vodovodni sistem ne more imeti drugačne cene. Dogaja se, da imajo ti mikro sistemi ceno, ki je trikrat ali štirikrat nižja kot v urbanih okoljih, saj nič ne vlagajo v vzdrževanje. Ko pride do kraha sistema, nam občina naloži, naj ta del sistema prevzamemo. Torej sisteme, ki so jih udarniško zgradili pred 40 ali 50 leti in so sedaj praviloma v zelo slabem stanju. S tem se nam avtomatsko povečajo izgube.

Koliko je še teh t. i. vaških sistemov?

V Sloveniji je približno 86 % gospodinjstev priključenih na javne vodovodne sisteme. Torej približno 150 tisoč ljudi naj ne bi bilo oskrbovanih iz javnih vodovodnih omrežij. Letos se dogaja, da zmanjkuje pitne vode. V sistemu, ki ga mi oskrbujemo, tega problema ni. Tam pa, kjer niso priključeni na javni sistem, je v sušnem obdobju zmanjkalo vode. V breme javnega vodovoda vozimo vodo na področja, kjer sistemi niso v javnem upravljanju. Po mojem mnenju bi se moralo sistemsko urediti tako, da vodovodnih sistemov ne bi mogle več voditi t. i. vaške skupnosti.

Kako je s kakovostjo pitne vode? Po eni strani gre za kakovost, ki jo ocenjujete na ustaljen način, a bistveni izziv je ugotavljati kakovost pitne vode v luči novih onesnaževal, ki jih pogosto ne znamo niti določiti – posledice farmacevtskih, fitofarmacevtskih sredstev …

Lani se je ob svetovnem dnevu voda veliko govorilo o tem, kakšna nova onesnaževala prihajajo v vodo. Zahodna družba se zaveda, da kot civilizacija pojemo vedno več zdravil. Po drugi strani v javno kanalizacijo spuščamo strupene snovi in ogromno ostankov zdravil. Metanje ostankov zdravil v kanalizacijo se na žalost mnogim zdi priročno ali celo najbolj varno. Lani smo naredili v našem podjetju 2.271 mikrobioloških analiz, 101 kemijsko analizo in 5.000 drugih meritev vode. Tudi v nacionalnem laboratoriju za zdravje, okolje in hrano se zavedajo, da bomo morali prej ali slej zapisati v predpis zahtevo, da se v vodi merijo tudi ti parametri. Do tega bomo morali priti, saj statistični podatki jasno kažejo, da se trend konzumacije zdravil na prebivalca povečuje. Zdravila, med drugim tudi tista, ki zdravijo onkološke in druge bolezni, izločamo v kanalizacijo. Stranski učinki številnih zdravil niso zanemarljivi. Te učinkovine se z vodo vgrajujejo v rastline, živali in nazadnje tudi v človeške organizme. Obstajajo raziskave, ki potrjujejo, da to vpliva na odpornost organizmov, na živalsko in človekovo genetiko. Ti problemi se mi ne zdijo nepomembni.

Imate predlog, kaj storiti?

Menim, da bi morali ustanoviti nek lekarniški ali zdravstveni sklad, v katerega bi morala vplačevati farmacevtska industrija. To bi lahko bil potencialni vir za analize, ki jih potrebujemo, saj ni korektno, da ta strošek naprtimo uporabnikom. To je usklajeno s principom, da onesnaževalec plača. Če ta podjetja dosegajo tako visoke dobičke, ni korektno, da preko vodarine ali omrežnine obremenimo uporabnike, da plačajo stroške teh analiz kakovosti vode, ki so potrebne.

Menite, da je to uresničljiv predlog v bližnji prihodnosti?

Veliko dobrih predlogov se ustavi, ko pride do medresorskega usklajevanja. Takrat med seboj merijo moči različni lobiji. Za take novosti je navadno potreben čas.