Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Slovenski sistem ravnanja z embalažo je boljši - EOL 49

Kavcije za plastenke na Hrvaškem | Bojan Stojanović |
Zakaj se novi okoljski minister navdušuje za kavcijski sistem zbiranja plastenk? Upravičeno ali kar tako, brez resnejšega premisleka? Stroka in praksa mu namreč ne pritrjujeta. Toda v Sloveniji se je znova obudila javna debata o tem, ali ne bi bil kavcijski sistem primernejši za zbiranje uporabljenih PET-plastenk, pločevink in steklenic različnih pijač, kot je sedanji sistem zbiranja odpadne embalaže prek pooblaščenih družb, kot so Slopak, Interseroh, Surovina. Dr. Rok Žarnić se je, ko je bil kandidat za ministra, zavzel za kavcijski sistem za PET-plastenke. A še preden začnemo razmišljati o vpeljavi novega sistema, bi bilo dobro dobiti odgovor na vprašanje, ali v Sloveniji resnično preslabo zbiramo embalažo za enkratno uporabo?

plastenkeČe se pogovarjamo o PET-plastenkah, v Slopaku pravijo, da ni tako in da Slovenija dosega dobre rezultate pri zbiranju odpadne plastične embalaže. Evropski okoljski cilji namreč za Slovenijo glede plastične embalaže predvidevajo, da bi do leta 2012 zbrali in predelali 22 odstotkov odpadne plastike, a Slopak v zadnjih letih te cilje presega in zbere kar 43 odstotkov odpadne plastične embalaže. Ali torej sploh potrebujemo kavcijski sistem v Sloveniji?

Depozitno-kavcijski sistem s štirimi dajatvami
Na Hrvaškem sistem zbiranja odpadne embalaže temelji na Pravilniku o embalaži in embalažnem odpadu iz leta 2004. Temelji na načelu »onesnaževalec plača«, kot zahteva evropska Direktiva o embalaži in odpadni embalaži, a so na Hrvaškem ubrali drugo izvedbeno pot. Hrvaški pravilnik, ki velja od leta 2006, sicer predvideva ustanovitev shem. Te bi skrbele za zbiranje in predelavo odpadne embalaže pod okriljem gospodarstva, vendar so se na hrvaškem ministrstvu za okolje odločili za sistem povratne embalaže in depozitno-kavcijski sistem, ki so ga začeli uveljavljati leta 2005. Depozitno-kavcijski sistem velja za vse vrste pijač: sokov, mineralnih vod, vina, žganja, mlečnih in drugih napitkov, ki so v embalaži s prostornino, večjo od 0,20 litra. Sistem vodi in nadzira Fond za zaščito okolja in energetsko učinkovitost, ki je samostojna pravna oseba in ni proračunski porabnik. Njegovo financiranje in delovanje je opredeljeno v posebnem zakonu. Ima izključno pravico določanja višine kavcij in njihovo izplačilo nadomestil za zbiranje odpadne embalaže ureja prevzem in prevoz odpadnih frakcij ter vso zbrano odpadno embalažo tudi proda predelovalcem. Skratka, Fond na Hrvaškem igra vlogo Slopaka ali Interseroha, torej je prevzel aktivnosti, ki jih v EU opravljajo pooblaščene gospodarske družbe. Ali kot javna institucija opravljajo dobro delo glede na proizvajalce in potrošnike?
Uvajanje depozitno-kavcijskega sistema je povzročilo kar nekaj nelagodja med proizvajalci in uvozniki, predvsem zaradi organizacije, označevanja in deklariranja. Poleg organizacijskih zapletov, ki jih je povzročil, pa je kavcijsko-depozitni sistem na Hrvaškem tudi dokaj kompleksen, saj ga tvorijo kar štiri dajatve. Poglejmo si višino teh dajatev na primeru PET-plastenk:
– dajatev za skupno količino embalaže, dane na trg (velja za vso embalažo, ne samo pijač): 56,2 evra/tono ali 0,0017 evra na posamezno PET-plastenko,
– dajatev za posamezno PET-plastenko: 0,014 evra,
– dajatev za spodbujanje ponovne uporabe embalaže: 0,096 evra,
– dajatev za povračilo kavcije: 0,069 evra.
Podjetje, ki proizvaja ali uvaža npr. ledeni čaj v 0,5 litrskih in 1,5 litrskih plastenkah, tako skupaj plača za posamezno enoto proizvoda 18 evrov dajatev. Dajatve so torej povsem na plečih proizvajalcev in uvoznikov ter potrošnikov. Še posebej to velja za proizvajalce pijač in mleka, ki prodajajo svoje proizvode v PET-plastenkah, steklenicah ali pločevinkah in ki morajo plačevati vse štiri dajatve. Tudi potrošnik ni veliko na boljšem. Sicer se mu vrne 0,50 kune iz naslova depozita, a ga je plačal že ob nakupu pijače, saj je večina proizvajalcev in uvoznikov del dajatev prenesla v višje cene proizvodov, ki so se večinoma podražili za okoli 20 odstotkov, tako da je potrošnik kvečjemu na slabšem.

Država je drag monopolist, gospodarstvo oškodovano
Za informacije glede kavcijskega sistema na Hrvaškem smo se obrnili na podjetje Eko-Ozra, ki je bilo ustanovljeno leta 2005 kot prva shema osemindvajsetih hrvaških proizvajalcev in uvoznikov. Shema naj bi skrbela za zbiranje in predelavo odpadne embalaže. So člani PRO-EUROPE in podeljujejo znak Zelena pika tako kot slovenski Slopak. Po njihovem mnenju se je Hrvaška odločila monopolizirati ravnanje z odpadno embalažo in je celoten sistem dala v upravljanje državnemu Fondu za zaščito okolja in energetsko učinkovitost. »Trenutni sistem ravnanja z odpadno embalažo, ki ga vodi Fond, je drag in parcialen, ker skrbi samo za odpadno embalažo pijač. To so hrvaški državljani občutili s povišanjem cen, do katerih je prišlo prav zaradi visokih dajatev, ki jih je vzpostavil trenutni sistem,« so zapisali na svoji internetni strani. V svoji predstavitvi rezultatov delovanja kavcijskega sistema po dveh letih izvajanja pa so prišli še do bolj kritičnih podatkov. Dragica Bagarić pravi, da je hrvaški model edinstven in nepoznan v drugih državah, saj je država vzpostavila monopol nad ravnanjem z odpadno embalažo. Pravi, da se cene dajatev določajo birokratsko in ne tržno, kot je to primer v drugih državah. Velik problem vidi tudi v slabem poročanju, saj ministrstvo za okolje ali fond od začetka delovanja sistema še nista objavila podatkov o zbrani in predelani embalaži za posamezna leta. Poudarja tudi velik negativni učinek, ki ga je imela uvedba tega sistema na gospodarstvo. Gospodarstvo namreč plačuje nadomestilo za vso embalažo, ki jo daje na tržišče, fond pa skrbi le za zbiranje embalaže pijač, ki tvori vsega 20 odstotkov skupne količine embalaže. To pomeni neupravičeno obremenjevanje gospodarstva za storitve, ki niso opravljene. Poleg tega se je pojavila močna siva ekonomija, ki odpadno embalažo uvaža iz drugih držav (Bosna, Srbija, Slovenija), proizvaja plastenke, ki so namenjene izključno »vrnitvi« ali pa dogovarja fiktivno vračanje plastenk. Vse to vpliva na hrvaško gospodarstvo na več nivojih, predvsem pa draži sistem. Tako je Hrvaška v letih 2006 in 2007 zbrala skoraj 40 odstotkov več odpadnih plastenk, steklenic in pločevink, kot pa jih je bilo dano na trg po uradnih evidencah njihovih proizvajalcev in uvoznikov. Ker zbiranje in predelava dodatne količine odpadkov seveda zahteva dodatna sredstva, sta ti dve leti kavcijsko-depozitnega sistema hrvaško državno blagajno stali 67.000.000 evrov več, kot so načrtovali, predvsem zaradi mahinacij v sistemu, kot je uvoz plastenk iz tujine.

Kavcije poznajo tudi drugod po Evropi
Čeprav je slovenski okoljski minister idejo dobil v hrvaškem sistemu, Hrvaška ni edina država, ki ima kavcijski sistem. Poznajo ga tudi v Nemčiji, Estoniji, skandinavskih državah in na Irskem. Poglejmo, kako deluje sistem v Nemčiji.
Nemčija je edina država v Evropi, ki uporablja kombinacijo ločenega zbiranja odpadkov prek shem in kavcijskega sistema. Glede na to, da se Nemčija lahko pohvali tudi z najmanj odloženimi odpadki na prebivalca in izredno učinkovitim sistemom predelave in recikliranja, je dober primer primerjave uspešnosti posameznih sistemov zbiranja odpadne embalaže.
Kavcijski sistem je bil v Nemčiji vzpostavljen leta 2006 in ga vodi zasebna gospodarska družba DPG GmbH, ki jo je ustanovilo Združenja nemških trgovcev na drobno (HDE) in Zvezno združenje nemške živilske industrije. Sistem DPG je depozitni zbirni sistem za enosmerno embalažo, kar pomeni, da je namenjen zbiranju embalaže za enkratno uporabo.
Posebnost sistema je, da imajo trgovine z majhnim maloprodajnim prostorom (manjši od 70 kvadratnih metrov) možnost sprejemati le embalažo pijač od blagovnih znamk, ki jih ponujajo tudi same. Potrošnik nima pravice do povračila kavcije, če na embalaži ni jasno označena vrednost povratne embalaže (z različnimi logotipi DPG) ali če je bila pijača kupljena v tujini, kjer nimajo uveljavljenega kavcijskega sistema. Sistem je tudi dokaj avtomatiziran, saj imajo vse večje trgovine postavljene avtomate za sprejem embalaže in povračilo kavcije. Proces ne zahteva prisotnosti trgovcev in s tem se zmanjšujejo stroški izvedbe sistema.
Za oceno delovanja kavcijskega sistema v Nemčiji smo prosili tudi nemško Zvezno agencijo za okolje. Gospod Gerhard Kotschik, ki pokriva področje odpadne embalaže na agenciji, nam je postregel z naslednjimi podatki: »V Nemčiji skozi depozitni sistem zberemo med 94 in 97 odstotki vse odpadne embalaže, medtem ko se s sistemom ločenega zbiranja vrne manj kot 80 odstotkov odpadne embalaže. Leta 2008 smo z depozitnim sistemom v recikliranje poslali 375.000 ton PET-plastenk.« Sogovornik je še opozoril, da se cene proizvodov (pijač) od vpeljave kavcijskega sistema niso zvišale, kar je eden glavnih argumentov zagovornikov ločenega zbiranja odpadkov s sistemom shem, ki embalažnino zaračunavajo pavšalno, glede na delež od skupno zbrane embalaže.
Kot najbolj pozitivne rezultate kavcijskega sistema je Kotschik izpostavil naslednje dosežke: manj onesnaženosti in odmetavanja embalaže na ulice in druge površine, kot so športna igrišča, višja stopnja zbiranja odpadne embalaže, boljši pogoji za recikliranje (čistejše mono-frakcije), povečanje deleža embalaže za večkratno uporabo med pijačami, še posebno v segmentu piva.

Stroski_za_ravnanje_z_odpadno_embalazoSistem kavcije ni pravičen do kupcev
Ministrstvo za okolje in prostor je v zadnjem času dobilo že veliko vprašanj o kavcijskem sistemu za PET-embalažo. Ocenjujemo, da je javnost odpadne PET-plastenke zaznala kot moteč dejavnik v okolju in kot enega večjih problemov pri ravnanju z odpadki. Pojavila se je tudi že vrsta predlogov, kako bi uredili kavcijski sistem. Večina se osredotoča na uvedbo posebnega fonda za zaščito okolja, v katerega bi proizvajalci in uvozniki plačevali pristojbino za ravnanje z odpadno PET-embalažo. Trgovci bi denar, ki bi ga izplačali občanom za povratne plastenke, dobili iz fonda, ki naj se ustanovi pod okriljem Ministrstva za okolje in prostor (MOP).
Na ministrstvu odgovarjajo, da je ravnanje z odpadno embalažo pri nas urejeno na podlagi načela podaljšane odgovornosti proizvajalca. To pomeni, da so proizvajalci in uvozniki embalaže odgovorni za vzpostavitev primernega sistema in financiranje tega sistema. Pri komunalni odpadni embalaži, kamor spada tudi prodajna embalaža, je vključitev v sistem ene izmed družb za ravnanje z odpadno embalažo (DROE) obvezna. »Za to podjetja plačajo t. i. embalažnino, ki je odvisna od količine embalaže, ki jo dajo letno v promet, in od vrste materiala. Višino embalažnine, ki mora zadostovati za kritje vseh stroškov, ki nastanejo pri ravnanju z odpadno embalažo, določi DROE. Tako je urejeno tudi zbiranje in nadaljnje ravnanje z odpadnimi PET-plastenkami,« še dodajajo na ministrstvu. »Zavedati se moramo, da povrnjena kavcija ne predstavlja nagrade ali dodatnega zaslužka, temveč le vračilo dela cene izdelka, ki ga je kupec plačal ob nakupu tega izdelka. Zato so izdelki dražji, kot so bili pred uvedbo kavcije. Sistem kavcije tudi ni pravičen za kupce na posameznem območju, če se v ta sistem prinaša tudi odpadna embalaža izdelkov, ki so bili kupljeni drugje, kot je primer na Hrvaškem. V njihov sistem se vrača tudi odpadna embalaža izdelkov, kupljenih v sosednjih državah.« Ni pa govoril o slabostih sistema.

Simbio je proti kavcijam
Za mnenje smo povprašali še Simbio, družbo za ravnanje z odpadki iz Celja. Helena Kojnik nam je sporočila, da v Simbio ne podpirajo uvedbe sistema plačevanja kavcij za plastenke zaradi naslednjih razlogov: »Med odpadki nastane približno 75 odstotkov odpadne embalaže, med katerimi predstavljajo pločevinke in plastenke le zelo nizek odstotek glede na vse preostale reciklabilne odpadne materiale. Med embalažo je ogromno plastične embalaže izdelkov za osebno higieno, embalaže praškov za pranje perila in mehčalcev, embalaže sladoledov, jogurtovih lončkov in še bi lahko naštevali, ki jih kavcijski sistem ne zajema. Na zgornji argument se navezuje podatek, da na Hrvaškem, kjer imajo kavcijski sistem, kljub temu ločeno zberejo kar štirikrat manj odpadkov kot Slovenci. Med ključnimi dejstvi, zaradi katerih smo proti kavcijskemu sistemu, sta tudi podražitev transporta in podražitev pijač. Ker plastenk Hrvati ne smejo stiskati, so stroški prevoza od 15- do 20-krat višji. Natančno morajo tudi prešteti plastenke glede na vrsto pijače oziroma proizvajalca. Če dobijo pol kune za vrnjeno plastenko, morajo zaradi kavcijskega sistema odšteti kuno in pol več za novo pijačo. Zaradi večjezičnih deklaracij je verjetno tudi zelo težko nadzorovati, katera plastenka je dejansko s Hrvaške in katera je bila pripeljana od drugod,« je menila predstavnica podjetja Simbio.
V Sloveniji dejansko obstaja zakonska možnost za uvedbo kavcij, a se v Sloveniji za sistem kavcij, kot ga poznajo v Republiki Hrvaški, nismo odločili. Poznamo pa kavcije za povratno stekleno embalažo, ki so določene na podlagi uzanc (poslovna praksa v določeni gospodarski panogi), ki so jih leta 2000 na prostovoljni osnovi sprejeli Združenje za trgovino, Združenje za turizem in gostinstvo ter Združenje za agroživilstvo pri Gospodarski zbornici Slovenije. »Nobene ovire ni, da proizvajalci ne bi sklenili uzanc tudi za drugo embalažo. Nasprotno, proizvajalcem je dana spodbuda za uvedbo vračljive embalaže, saj jim za tako embalažo ni treba plačevati niti embalažnine niti okoljske dajatve vsakič, ko jo dajo v promet,« še pravijo na MOP.