Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Razlog za poplave je malomarno ravnanje z naravo - EOL 94/95

EU in okolje | Jože Volfand |
 
Donedavni evropski okoljski komisar dr. Janez Potočnik je dobil novo priložnost, da odslej na globalni ravni spodbuja proces krožnega gospodarstva oziroma skrbnejšega ravnanja z viri. V dveh bruseljskih mandatih na zelo izpostavljenih področjih si je nabral veliko izkušenj, predvsem pa je najbrž spoznal številne omejitve in ovire, ki vplivajo na delo EK in vsebino številnih okoljskih normativnih aktov, ki so stresli marsikatero gospodarsko panogo. Kritik na račun produkcije raznovrstnih okoljskih uredb ni manjkalo. Kaj se je dejansko spremenilo v okolju EU in kateri so glavni globalni izzivi?
 
Janez Potočnik
Janez Potočnik

Kateri razlogi so vplivali na odločitev, da v novi evropski komisiji ni komisarja za okolje in kateri organi v EK bodo skrbeli za realizacijo okoljskih ciljev, ki ste jih opredelili v številnih uredbah?
Odločitev o razdelitvi in strukturi resorjev med komisarje izhaja iz pogodbenih določil in je v celoti v rokah predsednika Evropske komisije. To je bila njegova odločitev. Zato bi morali vprašanje nasloviti nanj. Države imajo sicer to različno urejeno. Nekatere imajo okolje kot samostojen resor, druge združeno s kakšnim drugim resorjem. Res pa je, da je bil resor okolja v okviru Evropske komisije doslej vedno samostojen in da ima resor okolja na evropski ravni veliko zakonodajno težo. Novega komisarja, ki bo poleg okolja pokrival tudi vprašanja ribištva in pomorske politike, zato čaka zelo zahtevno delo. Za realizacijo okoljskih ciljev mu bo pomagal še naprej skrbeti Direktorat za okolje, ki ostaja bolj ali manj neokrnjen.

Omenjate zakonodajno težo okoljskega resorja. V okviru EK so bile res sprejete številne, sicer dobre okoljske uredbe. Po mnenju mnogih jih je bilo preveč, a najbrž jih je nekaj, ki so po vašem mnenju za EU in okolje bistvene. Katere so in ali lahko tudi nekoliko rangirate, v katerih članicah EU so se najbolj približali okoljskim ciljem?
Rangiranje bi bilo povsem nesmiselno. Kaj je pomembneje, čisti zrak ali čista voda, skrb za biotsko raznovrstnost ali boj proti podnebnim spremembam? Politike se dopolnjujejo in delujejo kot celota v smeri zaščite okolja. Sicer pa se zaščita okolja ne začne pri okoljski zakonodaji, ampak pri integriranju okoljskih interesov v ostale politike. Tiste, ki imajo največji vpliv na kvaliteto našega okolja, kot so denimo politika na področju transporta, energetike, industrije, ribištva, kmetijstva in še bi lahko našteval. Če integracija politik ni zadostna, potem so posledice na okolje večje in posledično je večja tudi potreba po okoljskih uredbah. Vedno je bolje preprečiti kot zdraviti, običajno tudi bistveno ceneje, a v praksi nam to ne gre najbolje od rok. Kar poglejte, kdaj se denimo sliši in okrepi glas, da se moramo bolje protipoplavno pripraviti ... in pogosto je razlog za poplave prav v tem, da smo v preteklosti malomarno ravnali z naravo. Države bi težko primerjali med seboj, nekatere so boljše na nekaterih področjih, druge na drugih. V bolj razvitih državah je praviloma pritisk na onesnaževanje narave večji, a tudi večje zavedanje, da tako ne gre več naprej.

Za vse države pa velja, da so podnebne spremembe največji globalni izziv. Navzlic stalnim opozorilom znanosti in ekstremnim reakcijam narave na podnebne spremembe države niso sposobne sprejeti enotnih in učinkovitih ukrepov. Je zemlja talka interesov kapitala in ozkosrčne preračunljivosti zlasti velikih sil?
Seveda je eden od problemov tudi ta, da smo nekako ujeti v zatečene gospodarske strukture, infrastrukturo, poslovne in finančne modele, ki si ne želijo sprememb. Ker je tak njihov poslovni interes in ker so v preteklosti, upoštevajoč takratno ureditev in spodbude, investirali v dejavnosti, ki danes močno onesnažujejo okolje. Premajhna skrb za okolje, slaba integracija politik, premalo zavedanja in znanja, vse to so razlogi za stanje, v katerem se nahajamo. A prehod v trajnostno naravnano gospodarstvo je nujen in neizogiben. Za vsak prehod pa velja, da je mogoč le, če je zadostna pozornost posvečena tistim, ki jih prehod najbolj prizadene. Upam, da so dejstva o realnosti in posledicah podnebnih sprememb dovolj jasna, da jih bomo pri svojih bodočih odločitvah upoštevali. Upam tudi, da je zavedanje vseh, predvsem pa politike, na zadostni ravni, da se v Parizu ne bo ponovil Copenhagen. Prostor za napačne odločitve in ne-ukrepanje je izčrpan in ponovni neuspeh globalnega dogovora bi lahko imel usodne posledice.

Pravite trajnostno naravnano gospodarstvo. V okoljski politiki je postala stalnica v terminologiji besedna zveza trajnostni razvoj, OECD pa popularizira strategijo zelene rasti in tudi Slovenija je izdelala prikaz kazalnikov zelene rasti. OECD torej postavlja v ospredje zeleno rast gospodarstva. Kako se spreminja evropsko gospodarstvo, lahko izpostavite konkretne primere?
Ohrabruje dejstvo, da so prav institucije, ki so največje zagovornice svobodne trgovine in globalizacije, spoznale, da je prehod v gospodarstvo, ki spoštuje planetarne omejitve, nujnost. Evropska unija je bila vedno med najbolj naprednimi, ko je govor o zaščiti okolja in marsikdo se na globalni ravni zgleduje prav po naših pristopih in zakonodajnih rešitvah. Sprememba modela gospodarske rasti je bila tudi prioriteta mojega mandata. Upal bi si trditi, da je danes zavedanje in nujnost povezave vprašanj gospodarskega razvoja s hkratno skrbjo za okolje, prisotno veliko bolj kot na začetku mojega mandata. Marsikje se zavedajo priložnosti, ki jih tak pristop ponuja. Zadnji paket o krožnem gospodarstvu, ki ga je julija na mojo pobudo sprejela Evropska komisija, bo imel zagotovo daljnosežne posledice. Skratka, se premika, a vprašanja so resnično kompleksna. Potrebni bosta potrpežljivost in vztrajnost.

Najbrž tudi pri zelenih delovnih mestih. O tem se piše in govori zelo optimistično, a tudi zelo posplošeno. Ali EK razpolaga s konkretnimi podatki, v katerih državah je zeleni sektor najbolj narasel in kako so to dosegli?
Najprej pojasnilo. Govoriti o zelenem sektorju je naslavljati manjši del problema in tudi manjši del priložnosti, ki jih prehod v zeleno gospodarstvo ponuja. Res je, da so sektorji predelave odpadkov, odpadnih voda in drugi, ki se tradicionalno uvrščajo med zelene sektorje, tudi v kriznih časih ohranili rast. A ključno je, da ozelenimo celotno gospodarstvo. Eko inovacije se dogajajo povsod. Podatki za rast zelenih sektorjev obstajajo in so seveda lažje pridobljivi kot ocene, kako in koliko vpliva ozelenitev celotnega gospodarstva na gospodarsko rast in nova delovna mesta. A za vsak predlog, ki smo ga v Evropski komisiji sprejeli, so bile narejene modelske ocene posledic predloga na rast in delovna mesta. Ocene za sprejetje paketa krožnega gospodarstva denimo kažejo, da bi povečanje produktivnosti virov do leta 2030 za 30 %, kar pomeni približno podvojitev bazične trendne rasti, povečalo BDP za okoli 3 % in ustvarilo okoli 2 milijona novih delovnih mest.

A poglejmo konkreten primer. V Sloveniji je zelo malo podjetij, ki so si pridobili EMAS. Predstavnica Gorenja je večkrat opozorila, da jim to na trgu ne prinaša nobene prednosti. Ali ste v okviru okoljskega sektorja v EU morda opravili analizo, kakšno konkurenčno prednost daje EMAS podjetjem?
Ne vem, morda obstaja, a sam je ne poznam. EMAS je vsekakor dober program, ki vključuje veliko število podjetij. Odgovorno okoljsko ravnanje v podjetju, v postopkih proizvodnje itd. … bi moralo biti vsakdanja praksa podjetij. Res pa je, da odgovorno ravnanje do okolja žal pogosto ni tržno nagrajeno. Ne samo v tem primeru, tudi drugače.

Katere tri okoljske segmente bi morala EU postaviti na top listo svojega programa v novi finančni perspektivi?
Osebno mislim, da so bile prioritete, ki sem si jih postavil ob začetku mandata, to so ohranjanje in zaščita biotske raznovrstnosti, učinkovitejše ravnanje z viri in boljša implementacija obstoječe zakonodaje, prave. Dobro bi bilo, da se ohranijo tudi v prihodnje. Seveda bi mednje morali uvrstiti tudi boj proti podnebnim spremembam, a ta je bil, in je tudi v sedanji Komisiji, izvzet iz pristojnosti okoljskega komisarja.

Kakšen je pogled nekdanjega evropskega okoljskega komisarja na okoljsko podobo Slovenije in na njeno doseganje okoljskih ciljev?
Zavedanje ljudi o nujnosti ohranjanja kvalitetnega okolja je večje od zavedanja politike. A to je nekako kar splošen problem v večini držav. Slovenija je država, ki jo odlikujejo lepote narave. Imamo največji delež Nature 2000 med vsemi članicami. Najbolj bogato biotsko raznovrstnost merjeno na število prebivalcev, izjemna vodna in gozdna bogastva. Tega se zavedamo vedno bolj, a še vedno premalo. Zagotovo je to tudi ena naših največjih primerjalnih prednosti za bodoči razvoj in dobra dota za prihodnost. Tudi z odpadki ravnamo vse bolj odgovorno, čeprav je pri ravnanju z odpadki priložnosti za izboljšanje in nova delovna mesta še precej. Največji problem je kvaliteta zraka v večjih mestih in v zaprtih dolinah starih industrijskih jeder.

Znano je, da tudi za znanstvenimi in iskrenimi prizadevanji za trajnostno rabo virov in ohranitev planeta pogosto stojijo povsem komercialni, tudi politično-strateški interesi. Kateri interesni lobiji so v EU najmočnejši in skušajo diktirati politiko?
Tudi to se dogaja. A osebno verjamem v prevladujočo integriteto znanstvene stroke in tudi v iskrena prizadevanja za ohranitev planeta. Osebno nisem imel večjih problemov s pritiski industrije. Res je, da deli industrije nekaterih mojih predlogov niso sprejeli z navdušenjem, a to ni nič neobičajnega. Močno sem se trudil sodelovati s progresivnim delom industrije. Kjer je bilo le mogoče, sem jih vključeval v pripravo svojih predlogov. Žal pa se pogosto dogaja, da pomembna industrijska združenja delujejo po načelu najmanjšega skupnega imenovalca in zagovarjajo interese sedanjega stanja. To so tudi sporočila, ki jih slišijo ustvarjalci politik in sam menim, da to ni dobro. Znotraj industrije bi moralo priti do soočenja mnenj in bolj intenzivnega zavzemanja vseh, ki razumejo globalne izzive, s tem povezano odgovornost in razvojne priložnosti za drugačna sporočila ustvarjalcem politik.

Sedaj prevzemate okoljsko funkcijo na globalni ravni, boste eden od predsednikov Mednarodnega foruma za upravljanje z viri (IRP), ki deluje v okviru Okoljskega programa Združenih narodov (UNEP). Kakšne so vaše osebne ambicije na tem področju, kaj boste lahko premaknili?
Mednarodni panel UNEP za trajnostno gospodarjenje z viri (IRP) podobno kot IPCC (ta združuje vodilne svetovne strokovnjake na področju klimatologije) združuje vodilne svetovne strokovnjake na področju odgovornega ravnanja z viri. Panel je vez med stroko in politiko. Vsebinsko združuje obe področji, za kateri sem bil odgovoren v dveh mandatih v Evropski komisiji. Moja želja je, da bi delo panela postalo bolje prepoznavno tudi v širši javnosti. Tako bi s svojimi sporočili in priporočili odločilno vplivali na oblikovanje odgovornih, trajnostno naravnanih politik. Želim si torej, da bi bil naš glas slišan in tako močan, da bi ga pri oblikovanju politik ne mogli preslišati.