Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Biomonitoringi – izpostavljenost živih organizmov je manjša - EOL 73-74

Okoljske raziskave |
 
Raziskovalno delo je ogroženo, tudi tisto, ki je usmerjeno v vroča okoljska žarišča. Velenjski ERICo, ki se bolj ukvarja z aplikativnimi raziskavami, med drugim je eden redkih v Sloveniji, ki raziskuje, kaj se dogaja s populacijami divjadi, kljub temu ni črnogled. Meni, da na obseg njihovih storitev bolj vpliva okoljska zakonodaja, ki je odprla prostor vprašljivim okoljskim strokovnjakom. Mag. Marko Mavec, direktor inštituta, lahko kritično povzema strokovne ocene o okolju v državi, saj že več kot dvajset let preučujejo vpliv onesnažil na žive organizme.
 
mag. Marko Mavec
mag. Marko Mavec

Poudarjate, da je ERICo inštitut za ekološke raziskave, za komunikacijo med naravo, družbo in sodobno tehnologijo. Kaj je v ospredju te komunikacije – narava, družba ali sodobne tehnologije? Sedanji čas inštitutom vaše vrste ni ravno naklonjen. Se to pozna v vašem poslovanju in projektih ali ne?
V ospredju je sožitje med vsemi tremi. Narava je tista, ki človeku priskrbi vire za preživetje, ki mu nudi prostor za eksistenco, človeško bitje preprosto obstaja kot del narave. Družba umešča v naravo človeka kot misleče, razumsko bitje, ki se razvija s precej večjo hitrostjo kakor preostala narava. V svojem razvoju in skrbi za svoje blagostanje troši vire, osvaja prostor in si po svojih močeh skuša podrediti naravo. Sodobne tehnologije pa so tiste, s katerimi mora človek skrbeti, da vire, ki jih izkorišča, porablja racionalno ter jih vrača v naravo ali snovni in potrošniški krog. S sodobnimi tehnologijami zagotavlja, da se v prostor umešča na način, ki bo vsaj vzdržen za razvoj drugih živih bitij. Človek res postaja do narave vse prijaznejši in obzirnejši. Po drugi strani pa, imate prav, čas, v katerem smo, res ni najbolj naklonjen ljudem. V inštitutu ERICo sicer nismo uspeli nadaljevati tistega tempa razvoja, ki smo si ga začrtali v času konjukture, vendar smo uspeli ohraniti trend razvijanja novih okoljskih storitev in nastopanja na novih trgih, tako vsebinsko kot prostorsko. V našem poslovanju se to reflektira s projekti v državah naše nekdanje skupne države.

Kolikšne so zdaj sploh možnosti za temeljne raziskave?
V zadnjih nekaj letih so se možnosti in pogoji za raziskovalno delo inštitutov, kot je naš, zmanjšali. Vendar mi nismo bili nikoli močno usmerjeni k bazičnim raziskavam, saj smo zaradi želje po reševanju konkretnih okoljskih problemov in upoštevanja potreb naročnikov/sofinancerjev praviloma izvajali in izvajamo aplikativne (uporabne) raziskave. Vsaj do nedavnega je bila možnost njihovega izvajanja močno odvisna od pravilnega zaznavanja in opredelitve problema, pa tudi vsebine in kakovosti prijave. Temu smo na našem inštitutu vedno dajali zelo velik poudarek, zato smo bili še v letu 2011 pri pridobivanju aplikativnih (ARRS) in ciljnih raziskovalnih projektov (MKO) zelo uspešni.

Ali se vse zahtevnejša okoljska zakonodaja pozna pri naročanju vaših storitev, zlasti ko gre za poročila o vplivih na okolje?
Okoljska zakonodaja zelo močno vpliva na naše storitve. Ne toliko na količino naročenih storitev, kolikor vpliva na vse večjo in večjo zapletenost in zahtevnost izvajanja, predvsem pri postopkih pridobivanja dovoljenj. V Sloveniji imamo okoljsko (in tudi prostorsko) regulativo postavljeno na zahteve evropskih direktiv. Torej izhajamo iz iste osnove kot naše sosede, na primer Avstrija, a nam je uspelo iz tega pripraviti tako zapleteno mrežo predpisov, da se pogosto v njej najbolj izgubljene in nemočne počutijo prav glavni izvajalci in izvrševalci: uradniki. Postopki so postali preobsežni, prezapleteni in predolgotrajni, zato ni čudno, da se nas tuji investitorji praviloma izognejo, domači pa vse pogosteje razmišljajo o tujini.
Na področju presoje vplivov na okolje se je sicer zakonodajno v zadnjih letih zmanjšalo število posegov, za katere je potrebna presoja vplivov na okolje. Hkrati pa ni več predpisano in preverjano strokovno znanje izdelovalcev poročila o vplivih na okolje (PVO). S tem se je ustvaril prostor za različne »okoljske strokovnjake« s slabimi okoljskimi rešitvami, ki v fazi izvajanja nekega posega celo zavestno kršijo zakonodajo z neukrepanjem, neizvajanjem predpisanih monitoringov ali napačnimi rešitvami. Nizka cena njihovih storitev običajno premami investitorje, ki pa se prepogosto ne zavedajo, da okoljska odgovornost ostaja na njihovih plečih.

Kot inštitut ste sposobni pripraviti tudi študije o ranljivosti okolja. Kje se kažejo v okolju na ožjem območju (Šaleška dolina, Savinjska dolina) in v Sloveniji najmočnejše posledice onesnaženj iz različnih virov?
Zanimivo, da se v medijih in tudi različnih sferah civilne družbe pogosto poudarja, da je to in to območje v Sloveniji najbolj onesnaženo, degradirano, prizadeto … Kot bi posamezniki želeli tekmovati, da prihajajo iz čim bolj prizadetega okolja! Seveda je stopnja onesnaženosti določenega območja odvisna predvsem od vira onesnaževanja, zgodovine, vključno z razvojem različnih dejavnosti v danem okolju, pa tudi izvedenih ukrepov za zmanjšanje negativnih vplivov na okolje. Tako je npr. s težkimi kovinami (zlasti svincem, a tudi kadmijem in cinkom) skoraj zagotovo najbolj onesnažena Zgornja Mežiška dolina (toda tudi Pokljuka nikakor ni »nedolžna«), s fluoridi Dravsko-Ptujsko polje, s pesticidi kmetijske površine severovzhodne Slovenije, s policikličnimi aromatskimi ogljikovodiki pa neposredna bližina prometnejših cest. Pri tem moram poudariti, da se v zadnjih desetletjih praktično na vseh območjih Slovenije emisije in tudi izpostavljenost življenjske združbe veliki večini najbolj problematičnih onesnažil pomembno zmanjšujejo. Trendi so torej pozitivni, kar pa ne pomeni, da stalni monitoring onesnaženosti okolja ni več potreben.

Ali pozitivni trendi veljajo tudi za biodiverziteto? Raznolikost življenja se krni zaradi onesnaževanja vode, tal, zraka. Kje se to najbolj opaža, če mislimo na ptice, sesalce, dvoživke, kjer vi opravljate inventarizacijo?
V zadnjih dveh desetletjih, tj. po izjemno odmevni konferenci v Riu (1992), je ohranitev biotske pestrosti (biodiverzitete) postala eden najpomembnejših naravovarstvenih postulatov. A že takrat onesnaževanje okolja ni bilo več najpomembnejši vzrok zmanjševanja biodiverzitete. Bistveno pomembnejši vzroki so fizično uničevanje primernih habitatov, fragmentacija prostora, stihijska urbanizacija, pa tudi namensko ali naključno naseljevanje tujerodnih vrst, genetsko onesnaževanje (biotska pestrost se namreč meri tudi na genetskem nivoju) in nekatere nepotrebne človekove aktivnosti, kot so različne neprimerne oblike rekreacije in množičnega turizma. Na našem inštitutu smo sicer v zadnjih dvajsetih letih v različnih območjih Slovenije opravili zelo veliko število meritev vsebnosti različnih onesnažil v glivah, lišajih, višjih rastlinah, a tudi tkivih različnih vrst prostoživečih živali (npr. srnjadi, malih sesalcev, ptic, rib, deževnikov itn.). Čeprav so vsebnosti posameznih onesnažil, npr. kovin, v specifičnih območjih sicer lahko povišane (npr. v okolici večjih virov emisij in na vojaških streliščih), pa ni dandanes stopnja onesnaženosti okolja praktično nikjer v Sloveniji takšna, da bi povzročala smrtnost osebkov, vplivala na dolgoživost živalskih populacij oz. kakorkoli ogrožala biotsko pestrost. Seveda pa lahko vedno pride do naključnih dogodkov, onesnažila pa se lahko tudi ob majhni onesnaženosti okolja kopičijo po prehranjevalni verigi. Zaradi tega je potreben stalen in sistematičen nadzor (monitoring) in samo upamo lahko, da bo Slovenija čim prej našla potrebna sredstva za začetek še kako pomembnega in zakonsko predpisanega okoljskega monitoringa kemikalij.

Kakor je znano, boste v letu 2014 organizirali svetovni kongres o divjem prašiču. Za kakšno strokovno srečanje gre, v čem je interes znanosti in Slovenije?
Pred nekaj leti smo aktivnosti našega inštituta razširili tudi na močno podhranjeno področje raziskav divjadi. Kmalu smo spoznali, da je za nadaljnje izboljšanje upravljanja s populacijami divjadi izjemnega pomena neposreden prenos najnovejših znanstvenih spoznanj v vsakdanjo upravljavsko prakso, tj. k lovcem in načrtovalcem. Zaradi tega smo že v letu 2007 ob sodelovanju Lovske zveze Slovenije in Zavoda za gozdove Slovenije v Velenju organizirali Evropski kongres o srnjadi, kasneje pa še tri mednarodna posvetovanja, namenjena upravljanju s srnjadjo (2008), divjim prašičem (2010) in jelenjadjo (2011); v letošnjem novembru bomo podoben mednarodni posvet namenili še gamsu. Zaradi izkušenj pri organizaciji tovrstnih dogodkov nas je na letošnjem kongresu v Hannovru doletela izjemna čast, da smo bili izbrani kot organizatorji naslednjega, 10. svetovnega kongresa o divjem prašiču, ki bo v Velenju septembra 2014. Divji prašič postaja za srnjadjo druga najpomembnejša vrsta divjadi, njena številčnost in prostorska razširjenost pa povsod v Evropi, vključno s Slovenijo, narašča iz leta v leto. Če je bilo npr. pri nas še leta 1971 uplenjenih le 472 divjih prašičev, jih bo v letošnjem letu skoraj zagotovo že več kot 10.000. Slednje prinaša številne upravljavske izzive in priložnosti, a tudi težave, kot je naraščanje škode na koruzi in travinju, kar povzroča med lastniki zemljišč, v zadnjih letih že tudi med lovci, velik odpor do te vrste. Zaradi naštetih vzrokov pričakujemo, da bo kongres izjemno odmeven. Udeležilo naj bi se ga med 150 in 200 strokovnjakov iz večine evropskih držav in tudi drugih kontinentov.

ERICo že več kot dvajset let izvaja raziskave, ki temeljijo na preučevanju vpliva onesnažil na žive organizme. Gre za bioindikatorje in biomonitoring. Posebej ugotavljate, kaj se dogaja s SO2 in NOx. Kot kažejo podatki, je v Sloveniji SO2 vse manj, z NOx pa so problemi. Kakšna je vaša ocena? Kaj kažejo biomonitoringi?
Področje bioindikacije in biomonitoringa predstavlja eno prvih dejavnosti, ki smo jo pričeli izvajati na našem inštitutu – najprej v Šaleški dolini, kasneje pa tudi v širšem slovenskem prostoru. Za ugotavljanje vpliva človekove aktivnosti na onesnaženost okolja in spremljanje trendov onesnaženosti smo uporabili izjemno paleto živih organizmov, vse od lišajev in gliv do različnih vrst sesalcev in celo človeških tkiv (lasje, zobje). V Šaleški dolini se je npr. onesnaženost okolja z anorganskimi onesnažili (SO2, kovine, fluoridi) po izgradnji razžvepljevalnih naprav na TEŠ in nekaterih drugih ukrepih (uvedba daljinskega ogrevanja v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, uvedba neosvinčenega bencina) stalno zmanjševala. Še pomembneje – sočasno se je zmanjševala tudi izpostavljenost živih organizmov, na kar kaže upad vsebnosti žvepla v iglicah smreke (iz najslabšega, četrtega, v najboljši, prvi razred onesnaženosti), upad vsebnosti svinca in fluoridov v rogovju srnjakov (za skoraj dva velikostna razreda), zmanjšanje stopnje zobne fluoroze srnjadi, zmanjšanje vsebnosti kadmija in svinca v letnih prirastnih kolobarjih (branikah) dreves idr. Podobne, silno razveseljive trende smo ugotovili tudi na številnih drugih območjih Slovenije, npr. na Dravsko-Ptujskem polju (bistveno zmanjšanje onesnaženosti s fluoridi), v Zgornji Mežiški dolini, Zasavju, na vojaškem poligonu Poček in v okolici prometnic (bistveno zmanjšanje izpostavljenosti svincu in drugim kovinam). Seveda ostajajo nekatera onesnažila, kot so ozon, NOx in/ali prašni delci ponekod po Sloveniji še vedno problem.

V Sloveniji so različne strokovne ocene o odpadkih za sežig. Tudi pri sežigu v cementarnah gre za dileme, prav tako pri načrtovani gradnji dveh sežigalnic. Vaše mnenje?
Na osnovi naših izkušenj, izdelujemo namreč tudi ocene odpadkov, ki se premeščajo preko meje in se tam sežgejo, ocenjujemo, da je teh odpadkov zadnja leta vedno več, tako po količini kot po raznolikosti. Vedeti moramo, da zadnja leta upada količina odpadkov, ki se lahko odlagajo, recikliranje pa je v mnogih primerih v praksi še vedno neizvedljivo ali zelo drago.
Ker v Sloveniji nimamo (dovolj) sežigalnic oz. cementarn, da bi odpadke sežgali, jih pač izvažamo. Naj omenim, da gre tu v mnogih primerih za nenevarne odpadke, ki imajo visoko kurilno vrednost; predvsem so tu blata čistilnih naprav, ki jih v ogromnih količinah kurijo in seveda proizvajajo energijo – v tujini. Zadnja leta narašča tudi proizvodnja goriva iz nenevarnih odpadkov. V Sloveniji tako iz raznih nenevarnih odpadkov proizvedemo gorivo, ki ga glede vsebnosti onesnažil zelo strogo kontrolirajo pooblaščene institucije. Vendar tudi tovrstno gorivo ni možno v celotni količini predati v sežig v Sloveniji, ampak se transportira preko naših meja.
Sežigalnice so pomembne tudi z vidika ravnanja z infektivnimi odpadki, saj je postopek sežiga najbolj učinkovita stopnja dezinfekcije odpadkov. Seveda pa mora biti energija, ki se sprošča pri sežigu, pretvorjena v koristne oblike energije. Prav tako sežig v cementarnah ni sporen, če se dosledno upoštevajo vsa zakonska določila, predvsem glede plinastih emisij. Poleg tega v tem primeru ni trdnega preostanka, pepela, ki se vgrajuje v končni proizvod, cement.
Najpomembneje pri sežigalnicah pa je, po naših izkušnjah, da upravljavci sežigalnice aktivno in odprto komunicirajo z javnostjo, predvsem pa transparentno omogočijo, da javnost v vsakem trenutku lahko vpogleda v emisijske vrednosti.

Kot inštitut ste se odločili za internacionalizacijo. Pripravljate poročilo o vplivih na okolje za termoelektrarno Pljevlja v Črni gori. Za kako obsežen projekt gre?
V občini Pljevlja smo prisotni že dlje časa. Začetki sodelovanja segajo v leto 2004, ko smo pričeli z aktivnostmi za izdelavo programa za varstvo okolja občine Pljevlja.
Trenutno v konzorciju skupaj z Esotechom in CEE izdelujemo idejni projekt izgradnje drugega bloka termoelektrarne na premog, ki ga kopljejo neposredno ob termoelektrarni in ob samem mestu Pljevlja.

Kakšen je namen pobude Poženi Evropo?
V okviru pobude evropske poslanke Zofije Mazej Kukovič Poženi Evropo poteka projekt Zdravo okolje za zdrave ljudi. V okviru projekta inštitut ERICo sodeluje s strokovnjaki iz različnih raziskovalnih institucij iz Slovenije. Namen projekta Zdravo okolje za zdrave ljudi je spodbuditi zavest ljudi k ponovni oživitvi skoraj pozabljenih kultur: česna, rži, stročnic in jagodičevja. Obravnavano območje je predalpski del Slovenije. Želimo spodbujati pridelavo varne in kakovostne hrane ob hkratnem zmanjševanju obremenjevanja okolja in narave.