Zelena-Slovenija-logo

Portal za trajnostni razvoj

Kontakt:

Kontaktirajte nas na e-naslov info@zelenaslovenija.si ali pokličite na 03 42 66 700.

Poiskali bomo ustrezno rešitev za vas.

Elektromobilnost je tehnološka novost in priložnost za slovensko industrijo - EOL 129/130

Elektromobilnost in emisije | Jože Volfand |
 
Dr. Marko Kovač s Centra za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan za prihod v službo ne uporablja javnega prevoza, ker je preveč zamuden. Zato si je kupil električno kolo. Zaveda se prednosti in pomena elektromobilnosti, med drugim sodeluje v projektu Podnebna pot 2050 in je med avtorji Podnebnega ogledala Slovenije, hkrati pa meni, da električnih avtomobilov še vedno ne sprejemamo kot tehnološko novost, temveč bolj kot del skrbi za okolje. Je pa dr. Marko Kovač realen v presoji, koliko lahko elektromobilnost zmanjša emisije toplogrednih plinov. Ne more biti edini ukrep. Prepričan pa je, ker je v Sloveniji že kar nekaj podjetij v špici tehnologij za elektromobilnost, da bi vlaganja v raziskave in razvoj lahko pospešila gospodarski razvoj na tem področju in v zraku bi vdihovali več kisika.
 
dr. Marko Kovač
dr. Marko Kovač

Zakaj je Podnebno ogledalo 2018 v središče ukrepov za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Sloveniji uvrstilo poleg energetske revščine in daljinskega ogrevanja elektromobilnost? Katere ocene in podatki utemeljujejo to odločitev?

V okviru projekta LIFE Podnebna pot 2050, s katerim se ukvarjamo na Centru za energetsko učinkovitost IJS in katerega del je tudi Podnebno ogledalo, ugotavljamo, da je promet eden največjih onesnaževalcev današnjega časa. Po ocenah naj bi za posledicami onesnaženega zraka umrlo kar štirikrat toliko ljudi, kot jih umre v prometnih nesrečah. Hkrati pa je elektromobilnost razvojno zelo aktualna, saj smo priče silovitega razvoja hibridnih in baterijskih sistemov ter celo novih pristopov k izdelavi vozil.

Gospodarska rast povečuje emisije. Promet kot največji krivec za emisije bo potemtakem zagotovo še nekaj let rasel in jih povečeval – ali njegov vpliv res lahko najmočneje nevtralizira elektromobilnost ali pa bi morali bolj izpostaviti tudi druge ukrepe?

Res je, gospodarska rast in povečanje emisij sta zelo povezana podatka. In to je nekako razumljivo. Večja rast gospodarstva spodbudi večje zaposlovanje, to pa večjo potrebo po vožnji v službo. A zgodovinsko gledano so prav gospodarske krize povezane s sekanjem takšnih povezav in nekaj indikacij je, da je tako tudi pri nas. A glede na zadnje konkretne podatke je prodor električnih avtomobilov še premajhen, da bi zavrl povečanje onesnaževanja zaradi transporta. Zadnji podatki za gospodarsko rast se gibljejo nekje okoli 5 % in podobno rastejo emisije, električni avtomobili pa trenutno predstavljajo 0,5 % celotnega avtomobilskega fonda. Toda število električnih vozil hitro narašča. Zadnjih nekaj let v Sloveniji podvajamo količino prodanih električnih vozil in verjetno bomo kmalu uspeli »ujeti« emisije.

Toda elektromobilnost je lahko eden izmed ukrepov.

Seveda elektromobilnost ne more biti edini ukrep. Že sedaj se naša mesta, ki so razmeroma majhna v primerjavi z drugimi evropskimi ali celo svetovnimi metropolami, dušijo v pločevini. Če bomo le zamenjali avtomobile z motorji z notranjim izgorevanjem za avtomobile na električni pogon, nismo naredili prav dosti, razen da bo morda stanje v koloni nekolikanj bolj zdravo. Zato je treba ljudi navdušiti tudi z drugimi oblikami prevoza. Sam osebno sicer ne morem uporabljati javnega prevoza, ker je za moje potrebe obupno zamuden. Toda kupil sem si električno kolo, s katerim pot do službe, ki znaša 15 km, opravim v 40 minutah. Z avtom pa le 15 minut. Pri tem pa mi kolo diktira, da moram ravno toliko vrteti pedala, da do službe pridem prijetno zadihan. A hkrati morajo biti ukrepi uravnoteženi. Kaj pomaga brezplačni javni potniški promet, če je ljudem neprijazen in neuporaben. In kaj pomaga poziranje veljaka s kolesom, če smo ne-avtomobilisti pri ureditvi cestne infrastrukture, ko kamere prenehajo slikati, spet na istem – stisnjeni nekam v kot?

A vendarle, katere cilje pri električni mobilnosti lahko doseže Slovenija do leta 2030?

Nekako do skupno 20 % električnih vozil v floti. Po razmišljanju elektrodistributerjev je to meja, kjer bo vpliv vse te količine na električni sistem postal opaznejši. Torej je dovolj časa, da elektodistrbucijski sistem prilagodimo za izzive, kot je na primer polnjenje električnih vozil v stanovanjskih naseljih, kjer je število parkirišč omejeno, pogosto pa so tudi težave z lastništvom.

Če primerjate delež električnih vozil v državah EU in v Sloveniji, kaj povedo številke? Kaj si lahko danes privošči slovenski potrošnik pri zelenih vozilih? S katerimi ukrepi bi morala država spodbuditi elektromobilnost?

Številke so precej različne, na Norveškem 40 % električnih avtomobilov, od tega več kot 22 % novih baterijskih avtomobilov, do delčka odstotka v državah Vzhodne Evrope. Primer Norveške je precej zanimiv, saj so tam davki na navadne avtomobile izjemno veliki. S tem, ko država kupce električnih vozil oprosti plačila tega davka, naredi električne avtomobile izjemno privlačne. Pri nas se sicer radi razburjamo zaradi davka, a pri avtomobilih je davek ob nakupu razmeroma majhen. Zato država kupce spodbuja z neposrednimi subvencijami, ki znižujejo razliko do cene običajnih vozil.

Slovenski potrošnik je, kar se avtomobilov tiče, po eni strani precej starikav, morda celo skeptičen, zato smo še do pred kratkim prisegali na dizle. Po drugi strani pa radi kupimo kak centimeter avtomobila več, da bodo še sosedje zavidali. Tako električnih avtomobilov ne dojemamo kot tehnološko novost, temveč jih vsiljujemo zaradi skrbi do okolja. Pa niti ne vem, zakaj takšen občutek. Ker če pogledate naokoli, znamo solidno skrbeti za okolje, seveda se da še bolje, toda nismo največji packi tega sveta. Morda je le naveličanost, da nam spet kdo modruje.

Kaj v tem trenutku potrebuje Slovenija prednostno: polnilnice za EV, podporo za nakup vozil, spodbude domači proizvodnji vozil, ozaveščanje, večji delež OVE v rabi električne energije, več vlaganj v raziskave in razvoj…?

Našteli ste precej zanimivih ukrepov. Na področju polnilnic smo zelo solidni, saj jih imamo že skoraj toliko kot bencinskih črpalk. Podatki tudi kažejo, da večina uporabnikov polni svoje električne avtomobile doma, morda še v službi, v polnilnicah pa le, ko gre na daljše poti. Podporo nakupu električnih vozil imamo. In to celo eno najvišjih v Evropi. Podatki tudi kažejo, da imajo države, kjer je več elektrike pridobljene iz obnovljivih virov, tudi večji delež električnih vozil. Prav tako pomemben je javni potniški promet. Vse preveč je starih neudobnih dizlov in to v mestnih središčih. A najpomembnejša so vlaganja v raziskave in razvoj, saj imamo kar nekaj podjetij, ki so že v svetovnem vrhu elektromobilnosti. Uporaba lastnih virov, bodisi materialnih, še raje pa intelektualnih, omogoča kar dvojni dobitek – tako za okolje kot za naš gospodarski razvoj. Po mojem osebnem mnenju je skrb za okolje, ki smo jo v Evropi zgrabili z obema rokama, naša konkurenčna prednost v primeri z ostalim delom sveta. Kaj je boljšega kot izpopolniti tehnologijo, da bo skorajda nevidna, vsaj po okoljskem odtisu seveda.

V razpravljanju o zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in blažitvi klimatskih sprememb nekateri zelo poudarjajo priložnost za slovenski razvoj in nova delovna mesta. Kje vidite največje ekonomske in razvojne priložnosti, kaj lahko prispevajo gospodarske družbe?

Mislim, da se slovenska industrija lahko pohvali, da je malodane v vsakem izdelanem evropskem avtomobilu vsaj delček slovenskega proizvoda. Z elektrifikacijo vozil bo delež le še rasel, saj že tradicionalno v Sloveniji izdelujemo veliko električnih komponent. Tudi za električna vozila. Če temu dodamo še krepko število dobaviteljev drugih pomembnih sestavnih delov, vidimo, da nam avtomobilska industrija, predvsem pa znanje te vrste, ni tuja. Na žalost pa je pri spremembi koncepta razvoja, mislim na več visokotehnoloških delov, potrebno precej energije in sredstev, celo menedžerskega znanja. Tega pa žal velikokrat zmanjka.

Kakšne možnosti torej daje elektromobilnost podjetjem in razvojnim skupinam?

Meni osebno je zanimiv koncept manjših štirikolesnikov, ki spadajo v razred l7e in so manjša in preprostejša od klasičnih avtomobilov. Še posebej, ker so z leti postali veliki in kompleksni. Današnji mini avtomobili so velikosti včerajšnjih družinskih vozil. Zaradi modernega SUV izgleda jim ustrezno raste masa, ker pa smo radi hitri, jim raste tudi moč. Se še spomnite časov, ko se je vozilo s 120 starimi konji še štelo za športno? Mikro štirikolesniki so evropski nišni odgovor. To so sub-mikro vozila za 2-3 osebe, ne presegajo mase 450 kg, resda brez baterij, imajo pogon omejen na 15 kW in hitrost praviloma na 90 km/h. Idealno za mesto. In tudi tu bi lahko sodelovala slovenska industrija. Pravzaprav smo vsi »šraufali« Rogova kolesa in Tomosove mopede. In še danes poznam veliko ljudi, ki se bavijo z elektrifikacijo vozil.

Čeprav ste na predstavitvi Podnebnega ogledala postavili med ukrepe elektromobilnost zlasti z vidika osebnih vozil, vprašujem, ali ni bolj upravičeno, da Slovenija učinkoviteje uredi javni prevoz?

Urejanje javnega prevoza je del rešitve. Morda celo pomembnejši. Toda poudariti je treba, da ni edini. Ne glede na vse se bodo nekateri namreč hoteli voziti z avti. Namesto raznih prepovedi je bolj smiselno uvesti pošteno ceno, s katero lahko pokrijemo bolj udoben promet. Ali pa točnejši. Ali pa ga organiziramo drugače. Pred časom sem bral magistrsko nalogo Simona Koblarja. Predlagal je novo ureditev avtobusov v Ljubljani, saj je trenutna zasnova stara skoraj 50 let. Javni promet lahko izboljšamo s spremembami na železnici, da jo naredimo bolj zabavno, privlačno. Spremembe v konceptu javnega prevoza so izjemno težavne in to je verjetno tudi razlog, da so precej redke in se države dušijo v prometu. Takšne spremembe zaradi tisočinene podrobnosti zahtevajo skrben načrt, pa še tu se bo kaj zalomilo. Toda ker so posledice sprememb vidne šele na daljši rok, se jih izogibamo, če se le da. In na srečo ali nesrečo je v današnji družbi lahko v prednosti vedno kakšna druga tema.

Katera osebna vozila kupujemo v Sloveniji in v koliki meri kupci pri tem upoštevajo vplive na okolje?

Kupujemo precej različna električna vozila. Pri baterijskih prevladujejo manjša mestna vozila, na primer Renault Zoe in BMW i3, pri priključnih hibridih pa je zanimivo relativno več avtomobilov višjih razredov. Primer je BMW X5 40e, ki je med petimi najbolj prodajanimi modeli zadnjega leta. Torej, električna vozila so tudi v Sloveniji pozitiven prispevek k okolju, a so tudi statusno-tehnološki simbol.